21. 4. 2025 – 18.00

Haiku Garden: Gradient

Audio file
Vir: Haiku Garden

Kapa Records, 2025

 

Zadnje čase opažamo, da albumi skoraj nikoli ne dosežejo nivoja, ki ga zastavijo pred tem izdani singli. Ti so, vse odkar obstaja glasbena industrija, seveda omejeni predvsem na formo triminutnega komada, ustvarjenega tako, da nam gre kar najhitreje v uho, pritegne našo pozornost in vzbudi zanimanje za prihajajoči album. Izvajalci nikdar niso zares skrivali svojih najbolj poslušljivih skladb, a so hkrati poskrbeli, da smo se ob poslušanju plošče ustavili vsaj še pri kakšnem komadu, ki je precej izstopal. Mogoče pri sedemminutnem epu, ki ni bil primernega formata za radijski singel, ali pa pri kakšni posebnosti, ki je čez čas postala nepredvidena ljubljenka oboževalcev. Takšnih primerov je skozi zgodovino popularne glasbe nešteto, kvalitetni »deep cuti« pa so konec koncev tisti, ki ločujejo dobre albume od izjemnih. V času, ko dolgometražne plošče niso več osrednji format za distribucijo glasbe, se zdi, da albumi postajajo izbori na silo ustvarjenih skladb, ki jih izvajalci postavijo ob bok tistim komadom, v katere resnično verjamejo, samo zato, da ustvarijo album. Ta občutek je prisoten tudi ob najnovejši plošči ljubljanskih shoegazerjev Haiku Garden.

Vir: Naslovnica
19. 6. 2022 – 19.00
Po nekajletnem premoru novi, sveži Haikujevci v krautrockerski preobleki

Njihov tretji dolgometražni album Gradient je pred letom dni napovedal odmeven singel Avalanš, ki je dvignil pričakovanja ljubiteljev zasedbe. Komad vsebuje vse, kar je najboljše pri Haiku Garden: preplet enigmatičnih kitarskih linij, psihedelične harmonije v refrenu in žametno produkcijo, ki nas potegne v globine skladbe, s toplino pa vlije občutek varnosti in popolne sproščenosti. Avalanš ni bil zgolj prvi singel, temveč ploščo Gradient tudi otvori. Z značilno uporabo odmeva nas zasuje kot plaz in nam takoj da vedeti, da poslušamo Haiku Garden. Avalanš je tudi vrhunec albuma, ki se v naslednje pol ure večinoma prebija skozi povprečne indie rock komade. Zamenjal mrak bom za dan nas pritegne šele v mostu, ko dvigne svojo intenzivnost, pop rock skladba Leta 8 2 pa nas hitro začne dolgočasiti s sintovskimi vložki in vsiljeno nostalgijo. Nekaj dinamike nato prilije poskočna basovska linija skladbe Kahuka, ki jo prav tako že poznamo kot drugi singel z albuma.

Večina komadov nas sicer zagrabi vsaj v kakšnem odseku, predvsem to velja za mostove in sole, ko v ospredje miksa stopijo kitare, ki so najmočnejše orodje benda. V teh delih slišimo zanimive fraze, ki pa večinoma ostanejo neraziskane, ker se glasbeniki v pisanju vse bolj naslanjajo na značilne formate pop glasbe. Ni več toliko razvijanja bolj odpiljenih idej, ker ob prvi priložnosti že hitijo nazaj proti refrenu. Zato marsikateri skladbi bolj kot shoegaze ali noise pristoji oznaka indie pop. Če smo na začetku dejali, da se v novejših albumih vse redkeje najdejo zanimivi »deep cuti«, pa se moramo tokrat v enem primeru dejansko ugrizniti v jezik. Izpostaviti moramo namreč komad Narcosurf, ki si zasluži pohvale zaradi zanimivih prehodov med kiticami in refreni ter tudi zaradi nekoliko tršega psihedeličnega kitarskega sola. Ob Avalanšu je zagotovo drugi vrhunec plošče, ki se nato ponovno spusti v indie rock povprečje.

Audio file
4. 7. 2022 – 14.00
Prvojulijski

Na albumu opazimo spremembo v produkcijskem pristopu, vokali so v primerjavi s prejšnjimi ploščami postavljeni nekoliko bolj v ospredje. To zaradi omejenega razpona vokalistov morda ni bila najboljša poteza, lahko pa zato bolje razumemo zanimiva in prispodob polna besedila. Vidnejša sprememba je tudi v jeziku. Na plošči prevladuje slovenščina, v kateri je prisotnih veliko tujk, toda to je za internetne generacije pravzaprav pravilo in ne več izjema. Haiku Garden so se odpovedali angleščini, sledijo toku sprememb, ki so morebiti tudi posledica popularnosti zasedb, kot so Joker Out, Mrfy in Koala Voice, ki so v zadnjih letih ustvarile novo tržno nišo za slovenski rock. Glede na bolj popoidno usmeritev albuma Gradient lahko sklepamo, da se tudi Haiku Garden spogledujejo s tem trenutno precej popularnim delom slovenske glasbene scene. Po desetletju delovanja, ko jim kljub kvaliteti ni zares uspelo pridobiti množičnega občinstva, jim takšne odločitve ne moremo zameriti. 

Je pa zaradi tega Gradient nekakšna prelomnica v delovanju benda, ki se je odločil vsaj deloma zamenjati svojo glasbeno identiteto. Poskusi bolj pop pristopa k ustvarjanju uspejo le, kadar bend ohranja bistvo svoje stare subjektivitete, kot denimo v nekajkrat izpostavljenem komadu Avalanš ali pa v skladbi Kahuka, v drugih komadih pa ta nova usmeritev ne prepriča in izpade nekoliko izgubljeno. Komadov 300.000 in Vpet ni treba poslušati večkrat, ker prvič slišimo vse, kar ponujata, in to ni veliko. Sta dolgočasna poskusa radiu prijaznih popevk, ki bosta bržkone predvajana, ker sta nevpadljiva in zaradi njiju nihče ne bo prestavil na drugo radijsko postajo. Malidah, ki kot gostja prevzame vodilni vokal v komadu 300.000, se zaradi izčiščenega glasu ne zdi najbolj posrečena izbira za tovrstno glasbo, še posebej, ko njen vokal primerjamo z razponi drugih vokalistov, ki albumu dodajo nekaj surovosti. Skladbi Indigo in Petrol zaspano zaključita ploščo, ki vseskozi vztraja v zvočni špuri z malo dinamike. 

Audio file
20. 11. 2018 – 18.00
Pred performansom na festivalu Grounded

Gradient je spodoben indie rock album, primerljiv z jesenskima izdajama bendov Čao Portorož in Lelee. Na vseh ploščah slišimo več solidnih komadov, toda albumi kot celote ne ohranjajo visoko zastavljenega nivoja prvih singlov, zato izpadejo vsaj kot manjše razočaranje. Zasedbe natanko vedo, katere skladbe morajo izpostaviti, da bodo pridobile pozornost, hkrati pa je takšno poudarjanje singlov tudi dvorezen meč, ker zaradi nihajoče kvalitete komadov albumi kot celote izpadejo povprečno. Nekateri komadi z albuma Gradient se bodo vztrajno vrteli po radijskih valovih, spet druge pa boste danes slišali prvič in morebiti tudi zadnjič. Pri tem nikakor nismo slepi za dejstvo, da bend deluje v okviru indie rocka, žanra, ki je svoje presežke že ustvaril. Danes se je v mainstreamu tako udomačil, da nam zlahka večinoma prodaja pop glasbo, zapakirano pod oznako alternativno, v resnici pa je izgubil večino svoje prodornosti in drugačnosti. Če glasbeniki ostajajo znotraj okvirov indieja, ne bodo ponudili ničesar zares novega, hkrati pa je ta žanr dovolj uveljavljen, da se nad glasbo ne bomo pretirano pritoževali, še vedno je namreč zelo poslušljiva. Tak pa je tudi album Gradient. Skupek solidnega indie rocka, nič več, nič manj.

Vir: Naslovnica/Leon Zuodor za Lele
Audio file
13. 11. 2024 – 19.00
Alternativni pristopi k pop rock melodijam
Vir: Naslovnica
Audio file
27. 11. 2024 – 19.00
Svež domači indie punk pop design predpremierno v Tolpi bumov

 

Leto izdaje
Avtorji del
Kraj dogajanja

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Komentarji

haiku guardian / 28. April 2025 / 10.25

Dobr, da je kritika kritična in da odločno zagovarja neko stališče. Slabo, da jo to stališče tok omejuje pr ugotavljanju dejanske vrednosti albuma, k močno presega žanrsko povprečje (primerjava s Čao porotorož, seriously?). OK, sprejmemo to nč-druzga-k-indie pozicijo, ampak je treba vsaj dodat, da jo bend pofura na vrhunski ravni (songwritersko, aranžersko, produkcijsko) in jo tut nadgradi s samosvojim, svežim, prepoznavnim izrazom. Kater bend tle okol je še vsaj približno tko zvočno razigran, radoveden, precizen? Pa žanrsko, vokalno itd., je še kater podobne barve? Brez sprenevedanja- če ujameš HG na radiu, se zih ne sprašuješ, a je to mogoče en od moonlee bendov, al pa mogoče Mrfy al Koala voice. In tut če bi jih postavu na KEXP, bi bli zadosti zanimivi. Očitat pragmatizem pr izbiri singlov, k so itak po definiciji pragmatična stvar, je pa tut precej za lase prvlečeno, sploh pr albumu, k je cel poln potencialnih singlov (opis presežnosti komada Avalanš bi mirno lahko napopal kermukol komadu z albuma). Mogoče pa je ravno to še največja težava, zarad katere albumu mal zmanjka dramaturgije in se posluša skor k neka »greatest hits« kompilacija. Drži tut ugotovitev, da »ni več toliko razvijanja bolj odpiljenih idej«, kar pač razočara tiste, k jim je bližje ta gobarski element HG. Še zmeri maš ogromn raziskvanja v soundih in aranžmajih, če ni celo še bolj zanimivo, da je to v okviru pop formata. Ta album je pač bolj pop, bolj catchy, ampak ne verjamem, da bi ga moral to kar samo po seb prkrajšat za oceno odlično. OK recenzija k problematizira en negativn vidik, spregleda pa vse pozitivne. Škoda.

+1 za komentar / 28. April 2025 / 19.41

Če bi sam recenzent želel mal napredvat v pisanju in v stilu svojih bivših urednikov, naj si prebere recenzijo Žige Puclja o istem albumu.
Škoda, da kvaliteta pisanja na tem mediju pada.

+2 za komentarja / 29. April 2025 / 8.20

Žal mi je, da je Gradient naletel na recenzenta, ki je zaradi osebnih preferenc spregledal vse dobro in še boljše, kar album ponuja.

-1 / 29. April 2025 / 8.29

men je pa album ekstremno mid in nezapomnljiv in pomojem recenzent ne bi smel odstopat od svoje poante ker je pucelj reku tako pa tako. če pa iščete nekakšno objektivnost v glasbenem recenzenstvu ki bi se dala kvalitativno ločit od "osebnih preferenc", ki jih konec koncev držite tud vi, ste pa itak izgubljeni

+ - whatever / 29. April 2025 / 8.55

Seveda naj recenzent ne odstopa od svoje poante ker je Pucelj tako reku, da pa odstopi od svoje poante še predno jo dobro razloži je pa kar bed. V prvem odstavku razlaga o tem, kako vse kar je na albumu pametnega je izšlo kot singl in kako je to lately simptom aktualnih bendov. Kasneje dva singla spluva, kot vrhunec plate pa izpostavi komad ki ni singl. Kaj zdej?
To, da presedlanje na slovenščino vidi samo kot bendov poskus postat novi Joker Out, Mrfy ali Koala Voice jasno kaže na nepoznavanje bendovega razvoja in predvsem scene, katere del so HG in jo ustvarjajo že 10 let.
Da je Vpet poskus radijske popevke, komad v nekem odd ritmu z preobrati v moodu in ritmu.. ne vem
Indie rock povprečje, skupek solidnega indie rocka, Mrfy, Joker Out, Koala Voice, Čao Portorož in Lelee kot neke reference pri opisovanju tega albuma so pač disrespect, osebne preference + -.

Zapomnljiva, nezapomnljiva, ta kritika je žal pojedla samo sebe in je na koncu dneva dis mediju, ki jo je objavil.

haiku guardian / 29. April 2025 / 9.28

Dobr, sej Pucelj tut ni kr hvalu v nebo, predvsem je povedu precej več, bolj kvalitetno je analiziral predmet recenzije, za to gre. Glede objektivnosti se strinjam, sej muske ne morš zmert, niti se mi ne zdi nč narobe, da ma recenzent jasno stališče in ga zagovarja, samo pomoje mal narobe umesti bend in res spregleda neke očitne kvalitete. Sej mrbit pa niso tok očitne, je kr fascinantno ugotavlat, kok različn slišmo isto stvar, jz se prov težko vživim v filing, da je tole neki povprečnga in dolgocajtnega. Lahk pa da so prčakvanja problem, recenzent omenja razočaranje, in ta bend ornk presega neke povprečne indie bende k si ga jemlejo na izi, in se je tko mogoče prčakval ne vem kašno vnebovzetje. Čeprov so pa singli ful lepo predstavl špuro nove plate, tko da nekga hudga presenečenja tut ne bi smel bit. Komadi so si v glavnem res dost bliz, zato to, da je recenzentu Avalanš pa Narcosurf ful top, ostalo pa ful meh, povzroči da mal podvommo v njegovo presojo in izpade vse skup mal k neka vaja v zagovarjanju stališča. Ampak zgleda ni edini, k ga plata ne prepriča, tko da očitno vseen ni to tok absolutno popolnoma popoln izdelek. Pa sej mi je kul to, da mi plata sede zato k je po mojem okusu, ne zato k bi bla brezhibna.

haiku guardian / 29. April 2025 / 9.35

+-whatever Avalanš je sicer bil pomoje prvi singl, ampak men je tut bil smešn ta zasuk, da je druga dva pol spluval in je ta prva teorija že v štartu padla :) podpišem tut vse ostale pointe tega komentarja.

kaj pa / 29. April 2025 / 11.05

kaj pa če vsi jemljejo stvari malo preresno? Haiku Garden sami sebe, bralci tole recenzijo in tudi vpliv nje na medij na katerem je objavljena. Chill it's just recenzija

haiku guardian / 29. April 2025 / 11.11

pa sej bend je kr zajebantski drgač, zakaj mislš da se jemlejo preresno? Ostalo pa verjetn drži, sej bol k ne dolgcajt preganjamo. Sam je pa huda plata, a ni no?

Martin Rešeta / 29. April 2025 / 13.11

"Zadnje čase opažamo, da albumi skoraj nikoli ne dosežejo nivoja, ki ga zastavijo pred tem izdani singli." - tudi ta recenzija ga ni.

Recenzija nima ne repa ne glave. Ne vidim neke zares poglobljene analize/razlage zakaj so komadi manj učinkoviti (produkcija, strukture, besedilo).
Edina stvar, ki jo vseskozi lahko zasledimo je "album kot celota ne deluje". Kje je neka osebna refleksija o poslušanju albuma kot celote? Kaj pomeni prehod v slovenščino za bend kot tak in ne samo iz stališča trga (trg je v k****, pa čeprav diktira tempo -> ta tempo je prav tako v k****)?
Sama recenzija pa cel čas daje nek občutek shizofrenosti med razumevanjem in razočaranjem. Pop smer je slaba, a tržna logika za tem je kul. Gre za solidni indie rock a v bistvu je vse skupi povprečno... itd itd itd.. Kaj zdaj? al eno al drugo. se bo treba odločit.

Kakorkoli. Mislim da je ta plata njihov najboljši izdelek do sedaj. Mogoče bi bil bolj pravilen izraz najbolj ZREL izdelek do sedaj. Fantje so zrasli in to je slišat skozi cel Gradient. Predvsem pa gre za izdelek, ki bistveno boljše zveni v živo kot pa na radiu.

hm / 4. Maj 2025 / 22.41

jaz sem zdej prvič poslušal ta bend ku sem tole bral. pa so kar okey. samo ful dolgocajtni. nimam pa nič proti, upam da jim rata.

Sara Šabjan / 7. Maj 2025 / 9.50

"ugotavljanju dejanske vrednosti albuma, k močno presega žanrsko povprečje" povej nam več o "dejanski" vrednosti albuma, a bo to v €? žanrsko povprečje? a govorimo o popu? produkcijsko je mogoče res dobr spoliran, ampak aranžmajev, vokalov in besedil pa res ne bi opisovala z radovednim in razigranim. also, zakaj bi recenzent mogu vedet čez kaj je šel bend? album mu pove, kar mu pove in on ga sliši kokr ga sliši, vsak mal drugač glede na svoje dosedanje izkušnje. valda bo nekdo, ki posluša ful muske ful bolj izbirčen kot nekdo, ki jo posluša manj in mu je vse zanimivo. vsakemu svoje, bom pa presenečena, če bo ta plata na top 5 domačih plat leta, men tud žal ni noben presežek, keep up, Gregor, zajebano je pisat o domačih scenah

Sara Šabjan / 7. Maj 2025 / 9.52

also, sem ti predlagala, da recenziraj Cloakroom

haiku guardian / 7. Maj 2025 / 11.45

Ni treba cinizma, mislm, da je stavk o "vrednosti" dost razumljiv. "Povprečje" je beseda, k jo uporabla recenzent, tut u žanr se je pretty much sam zapiču - govorimo o indie rocku - vsaj tko on prav. Js pa pravm, da je škoda, da ni opazu, da so komadi narjeni na visokem nivoju, da se gradijo, pletejo, razvijajo in obračajo, da se sliš, kok se je bend s soundom ukvarjal in predvsem da je to na naši »indie rock« sceni neki posebnga. Ni mal bendov, k igrajo to musko povprečno, z neko basic formo, brez kšnih posebnih hookov in brez kšne specifične atmosfere, kar je valda tut ok in ti je lahk všeč al pa ne, tm lahk iščeš presežke a la da ga res palijo al pa da jih boli kurac, ne pa v smislu dovršenosti kt jo ma ta plata. Torej vrednost v smislu preseganja povprečja al pa vsaj odmikanja od njega. Ampak no hard feelings, seveda se nima smisla kregat z mnenji pa okusi, usak sliš po svoje, tut Gregor, sej je kul da si je cajt vzel, poslušu in spisu. Sam tko čist argumentativno logično na žalost čist dol pade s tem k sam seb kontrira – da bend preveč oblubla s singli, k pa so zanč? In da je pa ful hud en komad, k se u resnic po ničemer ne razlikuje bistveno od ostalih, k so kao čist brezveze. Mogoče pa premal poslušam musko pa mi je zato vse zanimivo? Sam nevem zakaj mi pol čaoti niso. Pa še velik tega. No top plate leta so pa po mojih izkušnjah zmeri vsaj na nek način zanimive, tko da bomo vidl. Sigurn maš prov k pravš nakonc, da je zajeban pisat o domači sceni, tko da tut če se z recenzentom ne strinjam in če se men zdi recenzija precej bedna, se mi zdi pa dobr, da je napisu tko, kt se je njemu zdel.

Sara Šabjan / 7. Maj 2025 / 12.51

Se opravičujem za cinizem, zagotovo bi se bilo dalo bolj konkretno kaj izpostaviti in če je to indie rock plošča je zagotovo posebna v smislu produkcije in vpeljevanja nekih res spoliranih posamičnih elementov, tudi nasploh za slovenski prostor. je pa danes težko pisati ločeno o plošči zgolj glede na nek specifičen prostor, glede na to, da smo ves čas obdani z vso musko sveta. in v tem oziru se hitreje izgubi v poplavi vseh možnih plošč, medtem, ko je specifično za slovenski prostor zagotovo izstopajoča med indie bendi, se sliši, da se vsaj več ukvarja sama s sabo, se produkcijsko izpopolnjuje. mnenja so različna, če pristavim svojo šalico, recimo meni osebno je Waver zvenel bolj drzno in zagotovo bolj igrivo in dinamično, tisto mi je bil bolj shoegazerski izdelek kot Gradient, pa nič narobe z Gradientom, produkcijsko mu ni nič za očitati, samo ne nagovori me na isti način, ne engaga me tko, tud live špili so neki čist druzga recimo.

haiku guardian / 7. Maj 2025 / 14.11

Hvala za artikulirano mnenje! Dobra vzporednica z Waver, se strinjam da je neki posebnga, sploh v tistem cajtu in prostoru, pa če gledaš, da je to prvi izdelk benda, je res kr amazing. Podobn k zdej za Gradient praumo, da to je pa res »indie rock«, bi za Waver lahk reku, da je res »shoegaze«, in bekak še bolj k v tem primeru ni blo kšnih zlo podobnih plat naokol. Zanimivo kok se ta bend v nespremenjeni postavi transformira. Po neki bolj trippy fazi so zdej šli v bolj catchy songwriting, kar je zih komu bedno, men pa na polno sede da sm dubu eno tako freš musko k lahk pojem zravn.

album je zelo mid / 7. Maj 2025 / 21.49

album je zelo mid

Anonymous / 7. Maj 2025 / 22.03

kako najbl solidni bendi vedno sprožjo največjo polemiko

ziga p / 7. Maj 2025 / 22.13

dva centa, da nisem samo tiho zdaj ko pozno vidim te komentarje
recenzent si tukaj zasluži vsaj toliko vzpodbude kot bend
trditve o nižanju standardov pisanja se ponavljajo z vsako generacijo in osebno mi ni nič prijetno da se tokrat poleg maha z mojim delom. brez mladega rš ni nič, never forget
+ nič posebej zajebano ni pisat o domačih scenah, v resnici je veliko bolj smiselno, obstaja vsaj več možnosti, da dobiš nekaj zunanjega feedbacka, ki tudi v tem konkretnem primeru lahko le koristi. pa prinaša pač nekaj dodatne odgovornosti ob delu, kar pa je tudi le dobro

tra / 8. Maj 2025 / 9.41

Anonymous, največje polemike ni sprožil najbl soliden bend pač pa najbolj butthurt komentator, ki žaluje, ker recenzentovo stališče recenzenta 'omejuje pr ugotavljanju dejanske vrednosti albuma'.

Bu hu hu / 8. Maj 2025 / 10.25

Ali to pomeni, da se recenzij ne sme komentirat, ali da je ta recenzija tako dobro napisana?

Anonymous / 8. Maj 2025 / 11.33

Velika polemika res, polemizirajo trije iz rs pa butthurt clani benda

post-truther / 9. Maj 2025 / 12.49

komentariat je sicer ze razred sam po sebi, ni pa se razred zase. posledicno potencial povratnih informacij ostaja v svojem zakrnelem stanju "dejanskih vrednosti"... ce mi kdo flikne 5 eur sem pripravljen razloziti vec

Komentiraj

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.