Kapa Records, 2018

»Po 30 letih tudi pri nas … drugače fajn komad ...« Takšno misel je anonimni komentator pustil pod sedaj mesec dni starim RŠ hitom Hazel zasedbe Haiku Garden. Ja, ljubljanska četverica bi lahko bila perfekten joke material, če so vam blizu šale na račun pregovorno zastarelega domačega importa/povzemanja različnih glasbenih žanrov iz mednarodnega prostora. Že iz štarta so bili Haiku Garden hitro označeni za prvo in edino domačo shoegaze skupino, občutja zasanjanosti ob izkušnjah njihovih koncertov pa tudi nikakor ne pomagajo misliti drugače. No, v tem mesecu, po treh letih delovanja, Haiku Garden končno izdajajo svoj debitantski album Where If Not Now pri založbi Kapa Records.

Četverec Haiku Garden nikakor ni hitel z izdajo dolgometražne plošče in dobro je tako. Distorzirane kitare, z efekti zamegljen glas in melanholično slojenje, vse kot del zvočne estetike shoegazea, ne bodo nikamor zbežali. Enako kot Haiku Garden ne bodo mogli ubežati primerjavam tipa dvojnik ali original. Kljub temu pa bi bila velika napaka trditi, da bi kdorkoli, ki bi se lotil ustvarjanja takšne glasbe, v tem tudi uspel. Haiku Garden se raje, kot da bi dekonstruirali formo, v njo domačno naselijo in nato iz notranjosti širijo njene meje ter naša pričakovanja. Kaj pa v tej žanrski liniji sploh pomeni biti originalen? Morda uporaba sitarja v komadu Hazel, morda odločitev za skoraj beatovske sample pade pod kitarskim nojzom komada Idle Abyss?

Takšni detajli dejansko delujejo prej kot kuriozitete, ki jih ni dovolj, da bi popolnoma in zadovoljivo zapolnili morebitno fantazmo bendove shoegaze wunderkammer. Obenem bend na plošči ponudi eksperimente tipa Drifter in Caving. Prvi je osemminutni kos, ki se razživi šele s svojim kolapsom, drugi pa je umazano hreščeč postpunkovski stvor. A takšne deviantne poslastice dejansko ne rišejo tudi že slike celote albuma, zdi se celo, da jih lahko zares osmislimo šele in izključno v kontekstu albumskega doživetja.

Originalen je tako album sam. Odlično izoblikovan je celovit lok, ki že do četrte skladbe Dawn Chorus z razigranimi degustacijami shoegaze palete hrupa in energičnosti poslušalca popolnoma potegne vase. Šele na šestem mestu scenosleda nato s Hazel Haikuji pozno, a veličastno zaključijo komplet živahnejših viž ter vzdušje prevesijo v temačnejše in bolj melanholične odtenke. Morda ne vsem poznana, a vsekakor referenčna metafora bi bila tu lahko glasbeni no makeup makeup. Čeprav je atmosfera plošče ležerna in prijateljsko intimna, je pravzaprav premeteno studijsko spolirana v izrazito naravno podobo. Kot si ljudje na obraze rišemo lepotne pike ali s senčenjem poudarjamo izrazitost čeljusti, tako tudi Haiku Garden operirajo s slojenjem različnih elementov skladb. Ob samosvojem zvoku plošče si je recenzentka zaželela, da bi kdaj skanalizirali tudi kake Beach House ali Cigarettes After Sex v njihovi uporabi nezakritih vokalov. Besedilo, kot je »Like all the rest, I consume the infinite jest«​, bi s svojo jasno skrokanostjo na krilih lebdečih kitar tudi racionalno občutenje lahko posrkalo v močnejšo popovsko senzibiliteto, ne le v naša srca.

Haiku Garden se z debitantskim albumom ne šalijo, čeprav se bodo nekateri poslušalci zaradi žanrske nišnosti šalili na njihov račun. Vprašanje za prihodnost in albume, ki jih bo ta prinesla, pa lahko postavimo v zvezi z nekje imenovanim sindromom slovenskega rocka. Res je, Haiku Garden so samosvoji in odlični v tem, kar počnejo, a na plošči Where If Not Now nikakor še niso izumili svojega lastnega catcha pustolovstva in drznosti, s katerim bi lahko prodali svojo unikatnost.