Motvind Records, 2024

V recenzentskem terminu obravnavamo skupno ploščo dveh individualno uveljavljenih glasbenikov, norveškega  goslarja in violinista Hansa Kjorstada, ki se posveča sodobni mikrotonalni glasbi, navdihnjeni z norveško tradicionalno glasbo in eksperimentalno improvizacijo, ter nizozemskega čelista Ernsta Reijsegerja. Reijseger ustvarja v vodah avantgardnega in free jazza, improvizirane glasbe in sodobne klasične glasbe. Oba sta torej izjemna inštrumentalista in tudi skladatelja, ki svojo glasbo večinoma snujeta na improvizaciji in sodobnih kompozicijskih pristopih. Tudi skupni projekt glasbenikov, album Gap of Ginn, izdan januarja pri norveški založbi Motvind Records, ni izjema. Zgolj dva od devetih komadov, ki jih slišimo na plati, sta denimo bila skomponirana pred snemanjem plošče. 

Glasbenika sta pred snemanjem albuma skupaj odigrala dva koncerta, ploščo pa nato v enem samem dnevu posnela v cerkvi Høyjord v Vestfoldu. Oba umetnika se ponašata s širokimi polji glasbenega izrazoslovja, zato sta lahko hitro našla skupni glasbeni jezik, ki sta ga sinhrono prevedla na skupno ploščo. Na albumu torej poslušamo resnično živo muziko, v kateri z lahkoto zaznavamo spontan pristop k ustvarjanju glasbe in iskreno izražanje lastnih čustvenih izkušenj, kar je za kreiranje tovrstne glasbe praktično nujno.

Inštrumentarij, s katerim sta se zvočno sporazumevala in dopolnjevala glasbenika, večinoma sestoji iz godalnih inštrumentov; Reijseger je godel na čelo, Kjorstad na violino in gosli. Slednji je zaigral še na indijski harmonij, ki je s svojimi harmonskimi značilnostmi obogatil zvokovne zmožnosti godal. Na albumu slišimo tudi petje in žvižganje. Celotna zvočna slika je glede na relativno majhno število inštrumentov sicer izredno večplastna in na trenutke precej kompleksna. K temu je seveda pripomogel prostor snemanja in njegova interakcija z inštrumenti, predvsem pa sposobnost obeh inštrumentalistov, da sta iz svojih glasbil uspela privabiti tako raznoliko niansirane tone, da včasih težko verjamemo, da je zasedba umetnikov in inštrumentov tako minimalna. 

V kompozicijah, morda bolje rečeno improvizacijah na plošči se glasbenika ukvarjata prav z neskončnim raziskovanjem tonskih barv in možnih uglasitev. V prvi vrsti med inštrumenti, nadalje pa med intervali, akordi, frekvencami, … Melodična gibanja le redko prevladujejo, a spretno razbijajo monotonost v ospredje postavljene harmonije. Pomembno vlogo pri samem zvoku igra mikrotonalnost, ki je sicer precej subtilna. V muziki se mikrotonalnost neločljivo prepleta s kozmičnimi konsonančnimi harmonijami, nordijskimi folklornimi napevi in neobaročnim vzdušjem. Večina plošče zveni harmonsko udobno, brez nenavadnih zvokov ali izrazitih elementov presenečenj. Zgolj na trenutke se v komadih pojavijo (pre)potrebni disonančni postopi, ki jih od poslušanja tovrstne glasbe lahko upravičeno pričakujemo. Za karakterno večdimenzionalnost plošče sicer poskrbita tretja in osma skladba, ki ju je Reijseger skomponiranal pred snemanjem. Kompoziciji data plošči neko drugačno perspektivo; temačnejšo, realnejšo, nabito z negativnimi emocijami in psihološko utesnjenostjo. Omogočita ji človeškost. 

Čeprav same muzike ali pa vsaj njene variabilnosti ne moremo uvrstiti v vrh ustvarjanj obeh glasbenikov, pa plošča vseeno ponuja veliko kvalitetnih gradníkov. Kar morda najbolj izstopa, je spojitev dveh glasbenikov v neločljivo, nerazdružljivo entiteto. Kjorstad in Reijseger sta se do obisti povezala drug z drugim, se zvočno prilagajala, zares poslušala vsak mikroton, vsako harmonijo, vsak postop, vsako sleherno zvočno malenkost, ki se je zgodila v odnosu njunih inštrumentov. Za tako senzibilno ustvarjanje se je s soglasbenikom potrebno povezati tudi na psihološki ravni in si med seboj pustiti odprt prostor za pristna doživetja in občutke. S tem se tudi poslušalcu odpre možnost za vstop v svet imaginacije, kjer ob poslušanju rišemo navidezne slike, tavamo po namišljenih poljih, fantaziramo o boljšem svetu, predvsem pa iskreno čutimo.