Italic, 2012

Z imenom Harmonious Thelonious se v zadnjih letih podpisuje Nemec Stefan Schwander, ki smo ga v preteklosti lahko zasledili tudi pod nazivi Antonelli, A Rocket In Dub ali Rhythm Maker. Schwandter je sicer aktiven od druge polovice devetdesetih, pod imenom Harmonious Thelonious pa je pred leti pri založbi Italic izdal zelo pozitivno sprejet album, naslovljen 'Talk'. Samo založbo Italic sta konec prejšnjega tisočletja izvorno spravila na noge skupaj z Marcom Knauerjem. Z leti pa je prišlo do premika fokusa s techna, housea in minimala h krautrocku, discu in afriški avantgardi. Letošnje leto pa je - glede na naslov - prineslo nasprotje, ali pa morda nadaljevanje njegovega prejšnjega albuma, torej album z naslovom 'Listen'.

Že otvoritveni komad, naslovljen 'Argwönische Muziek', da jasno vedeti, da nas bo Schwander povedel na zvočno popotovanje po afriški celini. Tako se prek celotne plošče na veliko poslužuje tako afriških melodij kot afriških ritmičnih vzorcev. Gre za kombinacijo igrive, otroško razigrane in na trenutke že skorajda naivno blagoglasne melodike, ki je skozi ploščo v veliki meri v ospredju. Zagruvane ritmične podlage pa precej subtilno narekujejo tempo te ekskurzije. Celotna zadeva daje torej vtis afriške godbe,  ki bi jo spustili skozi gost filter, saj je zvok namreč zelo prečiščen - še posebej v primerjavi s prej omenjenim predhodnim albumom. Ne gre preslišati evropskega oziroma že kar nemškega prijema - preciznosti in sposobnosti ustvarjanja tehnažne atmosfere, brez posluževanja nujno trdih beatov.

In če prvi komad očitno evforično otvarja ploščo, že naslednji trije, torej 'Trans Harmonic System', 'Marak' in 'Profaner Tanz', prinesejo še eno kulturno značilnost celine, pri kateri se napaja celoten izdelek, in sicer njeno mističnost. Ritualna nota afriške glasbe se tukaj torej približa evropejstvu techna oziroma najbrž obratno, če upoštevamo, kaj od tega je bilo veliko veliko prej prisotno na zemeljski obli. Komad 'Ting Tong' nato ponovno privede do gostih, vrtečih se melodij, ki pa se z naslednjim komadom 'Drums of Steel' kakopak predajo prvenstvu tolkal, ki jih sčasoma ponovno blago prelivajo melodična repetitivna preigravanja.  

Ne bi šlo trditi, da se je Stefan Schwander z dotičnim projektom namenil na pot golega epigonstva ali zgolj kakšnega posodabljanja afriškega glasbenega izročila. Gre za precej svojevrsten način ustvarjanja plesno-hipnotične atmosfere, vendarle pa bi nemara nekateri momenti na plošči bolje izpadli, v kolikor bi se ognili tolikšni meri prečiščenosti … In se tudi neobremenjeno pustili ujeti v lastne vrtince ter se še malo bolj drzno predali izzivu nenadzorovanosti - se tako rekoč spustili iz kdaj pa kdaj prenapetih racionalnih vajeti.