Hav Lyfe: Hav Lyfe

Sonic Router, 2013

Danes, v času, ko z Googlom malodane lahko izbrskaš podatek, kakšne barve nogavic je ta dan obul tvoj priljubljeni ustvarjalec, se zdi skoraj neverjetno, da o producentu, ki sliši na ime Hav Lyfe, tako rekoč ni nobenih informacij. Menda je Britanec in ima svoj profil na Soundcloudu, a tam razen glasbe in profilne fotografije ne boste našli ničesar. Če bi situacijo preslikali kakšnih petnajst let v preteklost, bi podobno, v misterioznost zavito pojavljanje lahko našli pri popularnem dvojcu Boards of Canada, ki je takrat sprožil številna ugibanja v elektronski skupnosti. Ali je ta podobnost v pojavni strategiji Hav Lyfa zgolj naključje ali morda kaj več, ni jasno. Je pa jasno, da nostalgične sintetične linije in hipnotični beati z njegovega pravkar objavljenega istoimenskega prvenca močno spominjajo prav na glasbo čislanega škotskega dvojca. 

Zaenkrat se zdi, da gre v primeru Hav Lyfa prej kot ne preprosto za to, da se noče izpostavljati. Ali bo vse skupaj dobilo mitološke razsežnosti, pa je seveda odvisno predvsem od publike in njenega odziva na ploščo. Sodeč po prvih recenzijah in komentarjih je Hav Lyfe vzbudil precej pozornosti pri poznavalcih elektronskih muzik; album vsi po vrsti hvalijo, v pomanjkanju oprijemljivejših informacij pa se vsi sklicujejo na njegov edini komad iz preteklosti, ki ga je objavil v navezi z Louisom Johnstonom alias Wanda Group. Gre za tistega Johnstona, ki je pred dvema letoma opozoril nase s psevdonimom Dem Hunger in glasbo z obrobja beatsov in neobremenjene elektronike. To pa je kontekst, v katerega lahko postavimo tudi Hav Lyfa in njegovo glasbo, za katero se pojavi vtis, da smo jo nekje že slišali, a hkrati ponudi tudi prenovljen in svež posluh.

No, v sredino beatsov in sodobnih elektronskih trendov ga v resnici postavi že londonska založba Sonic Router, nadgradnja istoimenskega bloga, ki že štiri leta sledi novostim dubstepa, bassa, housa, garagea in hiphopa. 'Hay Lyfe' je za to založbo sicer šele prvi dolgometražec, toda sodeč po že objavljenih mixtejpih in malih ploščah bomo tam brskali predvsem za butičnimi elektronskimi muzikami, ki jih bo bolj kot oprijemljiv skupni imenovalec družil izviren karakter. Kje je šef založbe izbrskal Hav Lyfa, ni znano, menda pa ga je brez uspeha poskušal kontaktirati že v preteklosti. Da ta očitno glasbo res ustvarja najprej zase, je mogoče razbrati tudi iz precej nenavadnega dopisovanja, ki je botrovalo nastanku albuma. Šef založbe je preprosto dobil zazipan paket skladb s pripisom, da lahko izbere, kar ga je volja, navdušen nad tem, kar je slišal, pa se je odločil, da izda kar dolgometražni, nekaj več kot pol ure dolg album.

Kaj je založnika tako navdušilo, ni težko ugotoviti, saj glasbo krasi hipen apil. Nobenega kompliciranja in nepotrebne znanosti, le deset preprostih skladb ali še raje skic, ki očarajo s svojo nostalgično toplino. Kratka forma skladb, skic, je v sodobni elektronski glasbi postala tako rekoč stalnica, a medtem ko se pri drugih producentih pogosto pojavi vtis, da naredijo zgolj zbirke ne do konca realiziranih idej, je Hav Lyfu in njegovi glasbi ta forma pisana na kožo. V tistih z beati ukrojenih skladbah lo-fi podoba in hipnotičen učinek sledita izročilom, ki jih v svojih številnih projektih prakticira beat mojster Madlib. Tam, kjer v prvi plan stopi zaprašena melodika, se bo oko bržkone orosilo vsakemu pravemu fenu dvojca Boards of Canada, spet drugod preplet beatov in melodičnih elementov spomni na Actressa. Toda ta očitna podobnost ne pomeni, da je Hav Lyfe le še en v vrsti producentov, ki se trudijo kopirati uspešne formule producentskih zvezdnikov. Ta izhodišča namreč pretopi skozi izkušnjo sodobnih beatsov in abstraktne elektronike ali še raje najde tako rekoč idealno ravnotežje med nekoč in danes. Ker je ta praksa v zadnjih letih zelo popularna, bi mu zagotovo lahko poiskali kopico sodobnih somišljenikov, kljub temu pa njegova opojna, sanjava estetika že na prvi posluh izstopa iz sorodnih muzik. Podobo ezoterične glasbe morda še najlepše opiše kar naslov skladbe 'Ocean Terrace'; si tukaj in zdaj, a hkrati zreš nekam tja v brezkončno, motno sivo-modro obzorje. Verjetno je le še vprašanje časa, kdaj bo Hav Layfa in njegov prvenec opazila širša publika.