PAN, 2013

Tokrat iz neskončnega prgišča letošnjih glasbenih izdaj bezamo še eno, ko govorimo o kontekstu aktualnih muzik - tipično izdajo. Tipična je predvsem zato, ker sega v že kar grozovito ostuden prelom med klubom in ostalim svetom. Sicer pa Heatsickov novi album za PAN vsekakor ni popolnoma nič običajnega.

Področje muzik, ki jim pač moramo vsaj v nekem postranskem smislu reči plesne, ker tako zelo na veliko srkajo iz določenega bazena godb zadnjih desetletij – je letos doživljalo nadaljnji razcvet. Tako imenovani outsider house so privlekli v največje časopisne hiše, nadaljevalo se je premišljanje narave neritmičnih glasb, ki sem in tja najdejo pot celo v klub.

Re-engineering nedvomno je produkt sinteze principov, v idealnem sugerirane skozi prakso soočanja konkretnih vplivov plesnih muzik na eni ter bolj atmosferičnih ali celo hrupnih glasb na drugi strani. Steven Warvick je britanski nojzer, ki zdaj že nekaj let deluje v Berlinu. Kot Heatsick načeloma dela muziko z loopanjem zvočnih virov casio otroških sintov. To že v povsem konkretni bazi pomeni, da gre njegov fokus v smer repeticije, zvočno preprostih ritmičnih vzorcev in zelo „straight-forward“ melodij. Ker je Warvick tu zelo očitno inspiriran s plejado plesnih glasbenih stilov, je rezultat teh osnovnih komponent usmerjen v funkcionalnost. Relativno preprosta ritmična matrica – dovolj enostaven kick, snare, hi-hat, bazična melodija, overdub, nič kaj subovski bas ... to je to. In naj dela!

Tak je heatsick v živo – brez okolišenja in ambientalnih vložkov. Ena melodija za drugo, en ritem za drugim. Seveda prejme veliko postrani pogledov in online poniževanja. Vendar pa je bilo občutje prijetnega neobremenjenega poplesovanja, raztegnjenega na 3+ ure, na PAN-ovem showcasu zgodaj letos v Berghainu nezanemarljivo iskrivo in učinkovito.

Pretekle Warvickove izdaje za PAN so pravzaprav sledile metodi, ki njegovo izvajanje določa v živem okolju. Zato so bile konceptualno zanimive, a v temelju paradoksalne – kljub preprostosti izjemno zahtevna poslušanja. Tokrat pa je fokus albumska oblika in želja po utemeljeni narativi od začetka do konca. Zato je Reengineering bistveno več kot plesni album, vpleta field-recording, akustično inštrumentacijo, sprevržene priredbe in dobro mero govora – besede, poezije. Vse to pa v igrivem razmetavanju z idejami skupnosti in pretoka informacij znotraj njih lansira v zvočno celoto, ki jasno sloni na funkcionalnih plesnih – največkrat house elementih, prebitih z lepo mero muzik, od različnih „eksotičnih“ ritmov do klišejev najbolj razprodanih evropskih plesišč.

Warvickov album je v mnogo čem poklon svojemu ustvarjalnemu okolju – mestu Berlin. Vendar ga bolj kot ustaljeni vzorci in zaključene scene zanimajo vmesni prostori, ki zaznamujejo njegov Berlin. Kot prehodni prostor, prostor prajuhic novih sintetičnih fenomenov, rezultatov nepredvidljive distribucije kulturnega dogajanja. Zanima ga prehajanje kulturnih fenomenov tako na mikro kot na makro nivoju. Ta glasba se vprašuje po zmožnostih prepletanja različnih pojavov, predvsem pa ne pristopa z zunanje pozicije morale in kritike, temveč iz intrinzične ljubezni do obstoječe prakse. Problem definicije outsiderstva, ki je postala priljubljena ob označevanju tega in podobnih glasbenih pojavov, je dvoumnost. Ta glasba je outsiderska glede na dolgoročne silnice, ki spremljajo kulturne produkcije, ter zabavljaške realnosti, čeravno tudi sama premore močan push v establishmentu. Po drugi strani pa je taka glasba popolnoma insiderska, saj se odloča za gibanje na nepoznanem terenu, in to gibanje, ki ta teren raziskuje brez predsodkov, mu nakloni izjemno pozornost in rešpekt, obenem pa se je sposobna do neke mere distancirati ter tako reflektirati glasbene momente na način, ki je v pravovernih enosmernih strujah očitno nemogoč.

Gre torej za zanimiv in glasbeno izjemno poln album, ki je v svojem uspelem poslanstvu predvsem igriv in zabaven - v tem pa morda celo prekaša mnoge na površini veliko resnejše poskuse rekontekstualizacije plesne estetike.