heavenphetamine: 冬の太陽が照らす死と真 The Sun on a Winter Day
samozaložba, 2025
Heavenphetamine je japonski psihedeličen rock oziroma krautrock dvojec, ki ga sestavljata partnerja, vokalist Hiroki Oda in bobnarka Sara Oda. Projekt sta glasbenika začela leta 2018 v Tokiu, od leta 2021 pa delujeta v Tbilisiju v Gruziji, kjer sta svoj kotiček našla na bolj odprti in sproščeni glasbeni sceni. Selitev jima je omogočila povezovanje z umetniki z različnih koncev sveta, vključno z umetniki iz Ukrajine, kar je pomembno vplivalo na njun glasbeni izraz. V Gruziji sta lahko prestopila meje, ki sta jih čutila na Japonskem, kjer je glasbena scena omejevala njuno ustvarjalno svobodo in eksperimentiranje. Najnovejši album, studijski dolgometražni prvenec The Sun on a Winter Day, sledi številnim singlom, kratkometražnim izidom in live albumom ter ni namenjen ugajanju, temveč prizemljitvi.
V sicer večinoma milozvočnem tonu glasba izraža trpljenje in odpornost, s katero se prebivalci soočajo v času ruske invazije. Album je bil posnet v Kijevu decembra 2022, pri njegovem nastanku pa sta poleg Hirokija in Sare sodelovala tudi dva ukrajinska glasbenika, flavtistka Kira Krempova in kitarist Jevgenij Korol. Zajema zaskrbljujoče vzdušje ob prekinjenem življenju. Izpadi električne energije, zračni napadi in čas, preživet v zaklonišču med snemanjem, so oblikovali ta album in, kot pravi zapis ob izidu na Bandcampu, so glasbeniki ustvarili »globoko čustveno vrsto novinarstva, ki presega tradicionalno poročanje«. V skladbah vznikajo strah, jeza, žalost in upanje ter intenzivna čustva, ki jih je prinesla vojna, in s tem močna želja po življenju.
Izvorni naslov plošče, zapisan v japonščini, bi natančneje prevedli kot Zimsko sonce razsvetljuje smrt in resnico, kar pove veliko. Besedila so deloma podana v japonščini, deloma v angleščini, z nekaj ruskimi ali ukrajinskimi vložki, prežeta pa so z metaforami in eksistencialnimi razmisleki. Pojavljajo se podobe snega, teles, pepela, krikov in tišine – kot kontrasti med nasiljem vojne in krhko človeškostjo. Zvočno se album giblje med zatemnjenimi elektronskimi pokrajinami psihedeličnega rocka iz 60. in 70. ter postpankom iz 80. let. Glasbo mestoma prešine tudi vpliv industriala, spet drugič pa izpade kot sanjski haiku, raztopljen v acid house osnovi. Toda elektronika v teh primerih ni zgolj podlaga, temveč je nosilec čustev: enkrat posreduje nenehen nemir, drugič zavzame obliko tihega, skoraj meditativnega šepeta. V posameznih skladbah zaznamo vplive zgodnjega industriala in postpanka, denimo Throbbing Gristle ali poznih Joy Division, medtem ko drugod utripajo skoraj technoidni ritmi, kot da bi prihajali iz temačnega tokijskega kluba.
Zvok sintetizatorjev, ki jih igra Hiroki, in bobnov, za katere skrbi Sara, je jasen, kdaj tudi udarnejši, pogosto pa ga pretrgajo subtilni vložki flavte, ki jih prispeva Kira. Ti trenutki glasbi pridihnejo lahen občutek japonske estetike oziroma filozofije vabi sabi, lepote minljivosti. Kitare Jevgenija Korola dodajo občutek nemira, skoraj postapokaliptičnih razpok v zvočni celoti. Večina skladb sicer ne sestoji iz običajnih pop struktur, v katerih so skladbe navadno preprosto zgrajene okrog določenega refrena ali verzov. Namesto tega sledijo toku čustev in občutkov, zato se razvijajo organsko in spontano. Glasba pogosto prehaja iz enega dela v drugega brez vnaprej določene meje, kar ustvari občutek nepredvidljivosti, napetosti in pretočnosti. Ta pristop poslušalca potisne v introspektivno stanje, da se osredotoči na čustva, ki jih glasba vzbuja in ne le na preproste melodije ali besede. Tako je bendova glasba bolj nekakšen zvočni potek, ki se nenehno spreminja in nadgrajuje, kot pa značilna pesem, ki ima jasen začetek, vrhunec in konec.
V zvočni zasnovi in konceptualnem pristopu albuma se tako izrazi raznolik nabor vplivov, ki pa nikoli ne delujejo kot neposredno posnemanje, temveč kot organska vpletenost v bendovem ustvarjanju. V industrialnih teksturah in surovejših ritmih zasledimo odmev pionirjev Kraftwerk in Throbbing Gristle, toda brez sterilnosti. Njihova mehanika namreč tukaj dobi bolj človeško, ranljivo patino. Eksperimentiranje s sintetičnimi zvoki in nelinearnimi strukturami spominja na Yellow Magic Orchestra, zlasti v tem, kako se elektronski kaos staplja z melodično fragmentarnostjo. Prisotna je tudi specifična japonska čustvena estetika, ki jo lahko povežemo z delom japonskih zasedb Boris in Mono, vendar ne toliko v izbranih zvrsteh, temveč bolj v grajenju skladb, občutku kontemplativnosti, melanholične razpršenosti in spoštljivega odnosa do tišine. Na besedilni ravni zaznamo tudi vpliv japonske literarne tradicije. Simbolika spominja na lirično natančnost Bašōjevih haikujev, estetsko napetost pa navdihuje Jukio Mišima, pri katerem lepota pogosto sobiva z nasiljem in notranjo razklanostjo.
Ena od izstopajočih skladb je Sonzai oziroma Eksistenca ali Obstoj. V skladbi slišimo glas, ki vztrajno ponavlja: »I exist because I resist« oziroma »obstajam, ker se ne vdajam«, medtem ko se krik sintetizatorskega vijuganja oglaša v surovi disonanci. Ta mantra vzbuja občutek trdnosti in upora, toda tudi močno odslikuje glavni tematski tok albuma, iskanje smisla identitete in smisla, ki ga prelamljajo nasilje, osamitev in preizkušnje. Spoj disonantnih, skoraj agresivnih zvokov, ki mestoma prehajajo v kaotično zvočno pokrajino, in nepogrešljive niti vztrajnega odpora, poudarjajo čustveno globino skladbe.
Podobno izrazita je v svoji surovosti tudi skladba Kemono oziroma Zver ali Žival. Odlikujeta jo zelo zapomnljiva melodija in izrazitejši vokal, ki vzbudi željo po življenju. Besedilo raziskuje teme dehumanizacije in borbe. Gre za introspektivni vpogled v to, kako nasilje in nevarnost postopoma razgrajujeta človeško identiteto in jo prisilita v golo preživetje. V kontekstu albuma, ki je nastal v času dejanskega vojnega stanja, skladba Kemono zvočno nenavadno poudari psihološko napetost, ki se zrcali tako v besedah kot melodijah.
Zanimivi skladbi na albumu sta tudi Kyoen oziroma Praznovanje in sklepna skladba Kurenai oziroma Škrlatna. V slednji zaznamo več drobcev japonske kulture, ki jih glasbeniki sami opredelijo kot »wasabi spice«, skladba Kyoen pa je naslovu primerno poskočnejše zvočno potovanje, ki združuje elemente od tradicionalnih japonskih melodij do bolj živahnih elektronskih in industrialnih plesnih zvokov. Poslušalca popelje v stanje paradoksalne lepote. Ritem in dramatični piskajoči sintetizator ustvarjata občutek igrive zvočne meglenosti, občutek sodobne temačne apokaliptične pokrajine, v kateri pa melodični vložki vendarle omogočajo, da se občutki postopoma razživijo. Eden od verzov, ki ostane v spominu, pravi: »Tudi sonce se trese, ko gleda, kaj smo postali.« V tovrstnih besedilih zasedba ne ponudi neposrednega pojasnila – prisotna je le plast simbolike in metafor, ki jih je treba razkrivati počasi, kot dim, ki se dviga iz ostankov nečesa, kar je nekoč bilo celota.
Plošča The Sun on a Winter Day ni zgolj album, temveč je dokument štirih umetnikov, poln zvočnih fragmentov vsakdana v času vojne in notranjih napetosti ter vztrajnosti, ujete med sirenami in sencami tujega mesta. Poleg tematske teže in zvočne kompleksnosti, mestoma tudi nenavadnosti za dano temo, prvenec zasedbe heavenphetamine vendarle ne zapade v pesimizem, temveč ponudi tudi trenutke intenzivne zabave, lahkotne razgibanosti in celo plesne energije.
Oddajo je pripravila vajenka Teodora, mentorirala je Ula Kranjc Kušlan.
Dodaj komentar
Komentiraj