Gala hala, Ljubljana, 2. 7. 2024

Serialka Level Up se je v sodelovanju z društvom Kapa oziroma z Gala halo pretekli torek povzpela ali spustila že na 36. nivo, kar pomeni, da ima sedaj za seboj že nekajletno tradicijo. Navadno nam ponudi kombinacijo kakšnega manj znanega izvajalca in radijsko bolj ustaljeno ime, da se potencialno občinstvo lahko orientira in počuti nekoliko bolj domače. Pod taktirko radijskega sodelavca Nika Drozga se je v Gala hali večer začel z domačo ustvarjalko, nato pa nas je glasba vodila po kratkem medcelinskem potovanju.

Koncert je z ljubljanskim debijem otvorila Ribeiroia, ki je pred enim mesecem svojo elektroniko prvič preizkusila v živo na festivalu Niansa. V sklopu tega je z bolj plesno orientiranim pristopom izstopala iz sicer skoraj aritmičneganabora glasbe preostalih izvajalcev, tokrat, v Ljubljani, pa se je njen glasbeni delček bolje prilegal celoti dogodka. Pri Ribeiroi umetni dim na odru ni povzročal preglavic, so pa nastop konkretno zabazdili pri zadnji točki, ko sta bila nastopajoča primorana z rokami razmakniti nenadne dimne oblake, preden sta lahko nadaljevala. Morebiti je sedaj nastopil čas, da odrski mojstri omilijo dimno podobo odrov po klubih na Metelkovi.

V jasnem odrskem vremenu je Ribeiroia pokazala, kako se je gumbe naučila obračati v enem mesecu od zadnjega nastopa. Ker gre za novo glasbenico, so nastopi še toliko bolj vredni naše avdience, kajti sveža ustvarjalna energija vsakič prinese nekaj novega. Ob pomanjkanju uradno izdane glasbe – razen nedavnega RŠ hita Sintija – smo lahko prepričani, da bomo pogosto slišali kakšen skladbeni unikat, ki kasneje ne bo uvrščen v diskografijo, hkrati pa lahko spremljamo razvoj ustvarjalke. Kljub ambientalni oznaki se Ribeiroia stežka upre vključevanju izraziteje ritmičnih elementov v svoja dela. Ti ritmi izvirajo iz zveste ritem mašine, ki jo k sreči le redko pusti nedotaknjeno.

Kdaj točno bo sprožila ritem mašino, še vedno ostaja uganka, kar v nastop vnese vznemirljivo negotovost oziroma nepredvidljivost, zaradi katere se bomo na koncerte še vračali. Raje kot udobju ponavljajočega se in znanega vzorca ritma Ribeiroia tvega z ritmično improvizacijo, stabilnost pa prepušča preprostejšim vzorčenim glasbenim podlagam. Izpostavimo lahko tudi izbor zvokov, s katerimi skladbam narekuje ritem. Vzorci niso nekaj, čemur bi lahko rekli klasični didžejevski arzenal. Mogoče bi lahko kaj podobnega slišali na zadnji plošči domačega ustvarjalca Evana, ki tolkala prav tako rad napoji s kopico efektov. Prav zaradi teh učinkov so skladbe bolj prožne, gibljive in konec koncev tudi plesne. Ribeiroiase zaenkrat kaže kot svojevrsten projekt, ki se ne namerava hitro ukalupiti v glasbeni stil bolj znanih sukačev plošč. S stilom kvečjemu namiguje na oživitev sintov jungla in drum'n'bassa iz poznih devetdesetih in zgodnjih dvatisočih, ko so v plesnem technu prevladovali eterični in ambientalni inštrumentali z beati, ki so semplani še danes in bodo bržkone tudi v prihodnosti.

Ribeiroia je nastop zaključila s skladbo, ki je napovedala preostanek večera. Iz ambientalnega nalahnega pozibavanja je nadaljevanje večera od nas zahtevalo čedalje več telesne aktivnosti, tudi za sedeče osebe, ki se niso uspele upreti stopnjujočemu se plesnemu transu. S hipnozo je začel oziroma jo nadaljeval japonski psihedelični punk dvojec heavenphetamine, ki ga sestavljata Hiroki in Sara. Tako preprosti, kot sta njuni imeni, je bila preprosta tudi oprema – sintetizator, mikrofona in set bobnov – s katero sta predstavila ustvarjanje zadnjih nekaj let, ko sta živela v gruzijski prestolnici Tbilisi. Kot se za punk spodobi, heavenphetamineglasbo prepletata s politiko, celo do te mere, da sta eno od skladb posnela v Kijevu med vojno. Turnejo, med katero sta se ustavila tudi v Ljubljani, sta posvetila podpori Ukrajini, izkupiček s turneje bosta namreč v celoti namenila ukrajinskemu prebivalstvu. 

Kljub skopi zasedbi heavenphetamine nista zvenela, kot da glasbi karkoli manjka. Skladbe dvojice so pravzaprav nekajminutne zanke z malo variacije, toda ob njih nikoli nismo bili zdolgočaseni ali naveličani. Zanke, ki sta jih glasbenika izbrala, niso bile nadležne ali preveč subtilne, za strukturo komadov pa sta poskrbela z vokalom, ki je v zanko vnašal melodijske inačice. Dvojica je pokazala, kako dance punk zablesti v lastnem gnusu in odporu do kompliciranja. Hirokija so tu in tam obsedli še improvizacijski bogovi. Ko se je znesel nad klaviaturo, je izkazal izjemen občutek za ustvarjanje poskočnih bas linij in synthwavovskih solaž. Ves ta čas je za neomajni ritem skrbela Sara, ki je poleg trmastega vztrajanja v beatublestela tudi v upravljanju dinamike.

Zadnja točka večera nas je popeljala v preteklost, nekam v leto 2016, ko se je v veliko plesnih komadov mrzlično vrinila trobenta, podobno kot nekaj let prej saksofon. Na oder sta stopila trobentačica Florence Lugemwa in ustanovitelj ter didžej projekta Jonathan Saldanha. Skupaj sta nastopila pod imenom HHY & The Kampala Unit, iz česar lahko sklenemo, da zasedba prihaja iz Kampale, prestolnice Ugande. Podpisana pod ugandsko založbo Nyege Nyege Tapes sta predstavila glasbo, ki se je popolnoma prilegala imenu založbe – namreč v grobem prevodu muziko, ki vzbuja neustavljivo slo po plesu. 

Trobentačica Florence je sprva delovala kot zanimiva domislica zasedbe, polna energije in drznosti, ki jo tak zvok prinese. Toda po kakšni skladbi ali dveh je trobenta izgubila našo pozornost, preprosto, sporadično igranje ni več zadoščalo. Skladbe, ki so sledile, so tako slonele predvsem na ustvarjalnosti producenta oziroma didžeja, ki je resda za vsak komad ponudil intenzivni desetkratnik afrobeata, a ga je po začetku predvajanja pustil pri miru in dovolil, da je sicer nepopustljiv, magneten ritem zbledel v ozadje. Izkazalo se je, da vse skladbe niso bile enako premišljene kot kombinacija trobljenja in razgibanih ritmov, zato je ta zmes včasih izpadla bolje, včasih slabše. 

Ustvarjalnosti pri postavitvi tolkal ni manjkalo, tudi skladbe so se gladko pretapljale druga v drugo, toda na koncu je dvojec na odru začutil, da publika mogoče ni prava, mogoče dejstvo, da je bil koncert na torek, mogoče pa kaj drugega. V zadnjem delu nastopa je zato Florence trobento odložila in publiko poskusila oživeti z močno sprocesiranim vokalom. V primerjavi z debelimi basi in igrivimi tolkali je tudi ta poskus spodletel. Njen glas preprosto ni vseboval istega naboja kot medeninasto trobilo, zato po zadnji skladbi na odru s prikloni nista izgubljala časa in jo ekspresno spokala. 

Level Up še vedno ohranja sloves dogodka posebnih glasbenih odkritij. Obiskovalce, ki se redko odločijo za manj lokalno glasbo in dogodke, serialka pritegne z izkušenim izborom idejno sorodne glasbe in ponudi nekaj domačega za vabo, nato pa jih v celoti posrka še z neponovljivimi koncerti tujih glasbenikov. Če so se glasbeniki odločili priti tako daleč, jim lahko za to vsakih nekaj mesecev pridemo nasproti tudi obiskovalci. Zadnja zasedba je morala občinstvo prositi, naj se vendarle vzdigne in približa odru, da se s plesom otrese tiste zakrknjenosti začetka tedna. Predhodna projekta od nas nista zahtevala veliko gibanja, zato je bila jasna prošnja morebiti neuvidevna. V tem smislu je bil premik prizorišča iz kompaktnega Channela Zero na širni vrt Gala hale ponesrečen. Prazno dvorišče lahko pobije nastopajoče, ki si želijo tesnejšega objema publike. Tako je publika iz uvidevnosti na začetku še kanalizirala nekaj plesne energije, na koncu pa je ta izpadla nepristno. Namesto plesne ekstaze je občinstvo preplavilo težko pričakovano odrešenje, kar je pot domov oblilo s kombinacijo grenkobe in zadrege.