Obol for Charon Records, 2018

Kako se počuti Orfej, kaj razmišlja, od kod je prišel? Od kod božanske sposobnosti pisanja pesmi in besedil, od kod izvira čarobnost mitičnega poeta in glasbenika? Kako hude stvari je moral videti, da je s svojim zvokom očaral živi in neživi svet? V prvih sekundah albuma dvojca Hermit And The Recluse nam Orfejev dramatični govor razkrije, zakaj se raper Ka primerja z velikim starogrškim mitološkim poetom. Ka, podobno kot Orfej, veliko ve, še posebno veliko o smrti, o nevarnosti. V uteho pa ima glasbo. Ta zvezdnik podzemnega s pravim imenom Kaseem Ryan je čez dan newyorški gasilec, čez noč pa je danes glasbenik, nekoč, v mladosti, pa je bil kompanjon mračnih ulic, kriminalnega podzemlja in smrti - svoja dvajseta je namreč preživljal v newyorškem Brownsvillu devetdesetih, na ulicah in v hiši polni kriminala, kriminalcev, Kajevih sorodnikov in prijateljev. Tako zaznamovan je ves čas pisal besedila, zamudil zlato dobo starošolske ulične modrosti, a vseskozi gojil lastno verzijo street-rapa, ki jo je nato prvič predstavil na prvencu Iron Works iz leta 2008. Kasneje je nanizal še tri popolnoma samostojne albume, nocoj obravnavani Orpheus vs. The Sirens pa je po projektu Days With Dr. Yen Lo drugi album, na katerem Ka moči združuje s producentom.

Ta producent je Animoss, ki v okviru dvojca Arch Druids že nekaj let z biti zalaga velikega Roca Marciana, prav tako Kajevega dobrega prijatelja. In ravno Animoss je poskrbel za prave trejdmark bite na Marcianovih zadnjih dveh Rosebudd's Revenge albumih. Animoss producira mastno, nasičeno zveneče instrumentale, ki pa so večinoma ritmično precej okleščeni. Tako v njegovih produkcijah prevladujejo zvoki semplanih kitar, basov, z veliko prostora za sintetizatorje in skoraj westernovsko dramaturško cikliko ter odlično zvočno čistost. Kot naročeno za Kajev strupeni stil.

Ka rapa fokusirano, z mirnim, hrapavim tonom, v katerem servira svoj nemiren, kompleksen, kot se sam izrazi, vodni flow in svojo modrost. In res gre za modrost, Kaseem je, kot Orfej, videl podzemlje in ga zapustil živ. Tako lahko govori o življenju, smrti, ki preži izza vsakega vogala, o lekcijah, ki se jih je naučil, o vrednotah in načelih, ki se jih danes drži. Mitologizira lastno življenje, za svoj koncept pa je tokrat izbral starogrško mitologijo. Z desetimi tematsko imenovanimi komadi, kot so Orfej, Atlas ter npr. lov za zlato runo, in mnoštvom drugih referenc ilustrira lastno filozofijo, svoje demone, tegobe podzemnega borbanja, razprave o determinirani usodi, o občutkih sreče in hvaležnosti, da je danes tu. Živ. Kar te ne podre, te dvigne, mesto, v katerem si odraščal, določa mesto med titani ali bogovi. Ka obvlada kompleksno pisanje besedil in dvojne ali celo trojne pomene, med njegovimi vrsticami bomo z vsakim novim poslušanjem odkrili nove reference, naj bodo te motivacijske, dilerske, miroljubne ali pa tiste samohvalne, strupene, namenjene ostalim raperjem. Ka ni fen bling-blinga, ne mara debilčkov s prstani in mikrofoni v rokah, promocije poenostavljenega - poneumljenega - če želite - stila trenutno popularne rap glasbe, ki po njegovem le še poglablja vrednostno krizo ameriške mladeži. Kot da rasizem in policijsko nasilje ne bi bila dovolj. Se še sprašujete, proti katerim sirenam se bori Orfej?

Ka se na tokratnem albumu koncepta ne drži tako močno, kot se ga je na nekaterih prejšnjih albumih. Morda se Animoss s svojo produkcijo, lokom, ki skozi cinematično novo-starošolsko produkcijo pelje od mističnega in abstrahiranega do vse bolj oprijemljivega, mitološkim vzdušjem približa bolj kot sam MC. A z izjemo dveh ali treh zares stilsko zaznamovanih skladb, je koncept grške mitologije na tej plošči uporabljen v podobni maniri kot v primerih izvirnih starogrških zgodb. Za podobe, ki učijo, ki predstavijo človeško nráv, predstavijo življenjske prepreke in zapletenost, ki orišejo Kajev trud. Trud za odličnost v rapanju, trud in hvaležnost za vlogo vzornika, trud za to, da premaga preteklost, da je danes boljši človek, kot je bil včeraj. Kajeva muzika je lajf, je grenka, je posledica in refleksija trpljenja, boja na ulici, boja v globinah človeškega uma. Na drugi strani je prav tako kot lajf kompleksna, osebna, globoka, sladka, posledica boljših dni, navsezadnje pa lepa, izjemno kvalitetna, mitična. 100% rap. Čistak.