ZARŠ, 2025

Prekmurske zasedbe Hexenbrutal ni bilo na spregled že dolgo. Tam enkrat po promocijskem koncertu in plošči Hexenbrutal tria leta 2016, ki sta jo Iztok Koren in Matej Kolmanko odigrala z Miho Kavašem, je bila ta akustična inkarnacija benda zaključena. Projektu bi bilo nesramno pripisati pomanjkanje svojskosti in kreative. Starim komadom Dr. Hexena in Mr. Brutala z albumov Think of Me As a Friend in Giant sta oklestila brutalnost, dodala pa krhkost in privzdignila melodičnost. Zadnja je bila sicer prisotna tudi na omenjenih prvih dveh albumih, a je značajsko sklepala kompromise z veliko bolj robato, distorzirano, hrupno podobo. Hexenbrutal obstajata od leta 2004, dve leti kasneje sta postala klubska maratonca generacije 2006. V osnovi gre za enega tistih sestavov, ki se loteva bendovske igre z mešanim organsko-sintetičnim inštrumentalnim arzenalom.

Enakovredne vloge v njuni glasbi igrajo bobni, vokal, sintetizatorji, električna kitara, efekti, ritem mašine in še kaj. Tudi za prva poznanstva z bendom je najbrž že jasno, da gre za robno glasbo, če želite kanec prizanesljivosti. Kolmanko in Koren sta domača v mnogovrstnosti nojza, industriala, metalskih odvodov, ritmičnih rešetanj v svojem ovoju, ki bodo vedno nekje med kitarsko-bendovskimi formacijami, striktno sintetičnimi kompleksi in brezobličnimi raziskovanji vmesne atmosfere. Deset let po akustičnemu albumu je pred nami novi album dvojca Hexenbrutal, ki potencira vse prepoznavno, skratka, vrača se v stara groba izrazja.

Album IV je v hišnem studiu Radia Študent v prejšnjem mesecu zvočno zajel Samo Pavlica – Linč, ki je opravil tudi miks in master. Svežih osem komadov, ki se zvrstijo v slabih štiridesetih minutah, stoji kot razgiban, grabežljiv in težaški blok, neobremenjen s časovnimi različnostmi. Predvsem krajši komadi imajo povezovalno vlogo fine namestitve ambienta, ki prihaja. Otvoritveni orgelski zveni iz skladbe Komurebi odprejo duri v Mandibula, ki se zvočno približa svežemu domačemu pokopališkemu doom duu orgel in bobnov Forged Relics, medtem ko v parceliranju energije z rifi spomnita na še en pretresljiv duo, Eagle Twin. Tako kot Eagle Twin sta Hexenbrutal daleč od razkazovanja ritmičnih, rifovskih in ostalih izmojstrenosti, po domače nadrkanosti.

Povsod se zdi, da gre v prvi vrsti za zajem nestanovitnega ambienta, ki je ponekod surov, razpadajoč, drugje zazveni z zametkom spevnega in za hip ujemljivega, povsod pa teksturno razpršenega. Hexenbrutal delujeta neodvisno od generičnega taktovskega diktata, saj raztegujeta čas in točnost v medsebojni sinhronosti v svoj metrum. Vse primerjave z The Body, Lightning Bolt, Swans, konec koncev tudi nekatere stvaritve Death Grips se lahko zvrstijo v primerjavi s prepoznavnim gomiljenjem hrupa čez nizanje in preplastenje rifov, ki znajo v hipu izginiti in se znova pojaviti popolnoma predrugačene. Takšen vzorec je komad Stutter, ki nosi petdeset odtenkov hrupa s piski, šumi, globoko efektiranim vokalom ter dolgoročnimi napetostmi med kitaro in sintom.

Tako kot vsi našteti neprizanesljivi sestavi se tudi Hexenbrutal še vedno razvijata v čisto svojem lastnem obratu. Album IV bo ob pravi glasnosti vedno znova zahteval visoko telesno in mentalno vzdržljivost. Tole naj bo predrojstnodnevni opomin.