Brainfeeder, 2024

Kot je Jernej Trebežnik zapisal v svojem razmišljanju o alternativnem R'n'B-ju v zadnjem desetletju, se je kritiško dojemanje ločnice med alternativno in popularno glasbo skozi čas relativiziralo. Posledic je nepreštevno, med najopaznejšimi pa je pogosto zanemarjanje vsebine zavoljo pogleda na marketinške strategije, distribucijo in promocijo. To pa v sebi nosi tudi nekaj konkretnih vsebinskih trendov. Mednje lahko zagotovo uvrstimo tudi prehod zvočne estetike R'n'B-ja v alternativno sfero glasbe, kjer je ta dregnila ob druge žanre in njihove stilske poteze. Avstralski bend Hiatus Kaiyote je eden najprepoznavnejših plodov te dobe fragmentiranja žanrov.

Z jasnim vplivom soula tako v vokalih pevke in pianistke Nai Palm kot v obilici klaviaturskih posegov Simona Marvina se zasedbe že od njenih zgodnjih začetkov leta 2011 oprijemata dva opisa – jazzy R'n'B in pa žanrska neopredeljenost. S prvencem Tawk Tomahawk so namreč že lomili okvire značilnega R'n'B-ja. Z obilico cvilečih električnih kitar so se vključevali tudi v domeno progresivnega rocka, hkrati pa so jih igrive in odbite bas linije Paula Benderja ter vpliv zahodnoafriških glasb na tolkalista Perrina Mossa umeščale tudi v tako imenovano músico popular brasileiro, funk, sambo in druge žanre. Žanrska fragmentiranost je torej obkljukana. 

Kljub temu nova plošča Love Heart Cheat Code s prvimi takti odpre precej blag in popovsko naravnan ton, ki ob zgodovini zasedbe odpira vprašanje: zakaj na Radiu Študent predstavljamo album skupine, ki je bila že trikrat nominirana za grammya? Album zasedbe, ki je imela priložnost sodelovati z enim najvplivnejših producentov na svetu, in še več, album skupine, katere glasbo so semplali mainstream umetniki, kot so Kendrick Lamar, Drake, Beyonce in Jay-Z. Odgovor na to morda najlažje najdemo kar v glasbi sami, deloma pa tudi v dejstvu, da bi Hiatus Kaiyote lahko postavili v kategorijo »najboljših bendov, za katere še nihče ni slišal«. Kljub uspehu, ki so ga poželi s prvim albumom, njihovi kompleksni aranžmaji, nenavadni takti in žanrska neopredeljivost ohranjajo zasedbo v nekoliko nenavadni poziciji. Na eni strani z glavo v oblakih alternativne scene, na drugi z nogami v grobu mainstreama. Zakaj prav grob, pa bo kmalu postalo jasno. 

Album Love Heart Cheat Code je precej bipolaren izdelek. Razdelili bi ga lahko na dve polovici, pri čemer prva odraža skelet benda v neosoul R'n'B-ju, druga pa ponuja tisto mojstrsko kvaliteto predelave standardiziranih linij v koherenten kaos žanrske fuzije. Otvoritvena skladba Dreamboat deluje kot idejni nastavek za nadaljnje poslušanje albuma. Širino teatralnega zvoka, ki bi jo prej lahko našli na kakšnem ambientalnem albumu, pospremijo harfe in nežen izdihujoč glas Nai Palm. Pripoveduje o potovanju čez lesketajočo se reko, ki ločuje speči svet od bedečega in ponese poslušalca onkraj, v svet onkraj fizičnega telesa. S tem se dokopljemo tudi do osrednje teme – introspekcije. 

Če je bendov zadnji album Mood Valiant vpeljal takó močno intimo, da je na licih poslušalca vzbudila rdečico, se je zasedba tokrat preusmerila v širše koncepte. Besedila zaznamujejo obračanje v smeri svetlobe in optimistično pričanje o iskanju lepote, ljubezni do sebe in do sočloveka ter poglabljanje zavedanja, da lahko ta prizadevanja vzniknejo šele skozi lastno čustveno inteligenco. Tudi tu naletimo na bipolanost. Nekatera besedila in idejni zaključki, denimo v skladbi Make Friends,  so zreducirani v izjemno kratke in prevečkrat ponovljene refrene in spominjajo na Tumblr citate. Spet druge skladbe, kot je Dimitri, pa premlevajo duhovnost, vrednost življenja in hkrati patetičnost fizičnega obstoja. 

Nasploh pesem Dimitri predstavlja nekakšno protiutež prvi polovici albuma. Sanjski svet, v katerega nas je pripeljal tisti čolniček, je namreč poln čudovitih in subtilnih melodij. Eklektična preigravanja s kompozicijo in ritmi so v svoji eksperimentalni težnji sicer hvalevredna, žal pa se večkrat ne obrestujejo. Pesem Telescope ponudi najjasnejši vpogled v težavo. Pretenzija predelave klasičnih neosoul R'n'B potez izgubi žmoht v precej grobem razkosanju segmentov pesmi. Med kiticami in refreni lahko slišimo nekakšno tujost, ki izvira predvsem iz prepada med inštrumenti in vokali. 

Vokali Nai Palm so zagotovo najjasnejša referenca na žanrsko izhodišče skupine. Njeno vodenje glasu skozi najvišje in najnižje dele notnega črtovja je seveda mojstrsko. Vendarle pa je lahko tudi dobrega preveč. Natančno to se zgodi, ko več plasti vokalov zavzame središče odra in raztegne trenutek v neudobno dolžino. Tu inštrumentalni del nima več svojega časa ali prostora, temveč nekje iz zamegljene daljave poskuša dohiteti glas. 

Deloma bi lahko za to okrivili načeloma dobro produkcijo. Z osredotočenostjo na zamegljenost, oblačnost in zadušenost atmosfere zabriše subtilnejše oziroma rahločutnejše elemente. Še posebej je to nevarno pri izdelku, ki vsebuje toliko premikajočih se komponent. Že samo jasnejša razločnost basa bi lahko bežečim vokalom ponudila dodatno korespondenco in jih s tem bolje uokvirila v celoto posameznih pesmi. 

Vsi očitki pa popolnoma zbledijo ob drugi polovici albuma, ki, začenši z osrednjim singlom plate, nastopi polna energije. Tako Cinnamon Temple kot drzna in odlična priredba slavne pesmi White Rabbit zasedbe Jefferson Airplane ponudita vpogled v popolnoma drugo dimenzijo benda. Vso predhodno spoliranost obrnejo na glavo. Hripajoči in škripajoči vokali, še vedno zaznamovani v svoji veščini brezšivnega pretoka v falzet, funky bas linije in hitri tempi ustvarjajo energijo, ki ji nihče ne more ubežati. Mešanica med vplivi tropicalie, pank rocka in nečesa subtilnejšega ob kombinaciji elektronskih zvokov spominjajo denimo na skupino Gang Gang Dance in njihov album Eye Contact. Prav tako pa lahko prvič slišimo glavno vokalistko peti iz globine prsnega koša z novonašlo močjo. 

Zasedba je v rockovskem odvodu neizprosno prodornejša. Njihova vizija je jasna, ideje in kompozicija so izčiščene, posledično pa se v teh trenutkih nanje lepi neizpodbitna energija za doprinos nečesa novega, zanimivega in svežega. Čemu se bend tako strastno oklepa neosoulovskega izhodišča? Eden možnih odgovorov je prav tisti grob mainstreama. Materni ton R'n'B-ja jih je ugnezdil na veji med obema območjema, jim ponudil možnost sedenja na obeh stolih. Kot so poudarili sami v vmesni dobi, ko so za nekaj časa razpadli, je zalogaj velik in tehnično zahteven. 

Če se ozremo po posameznih potencialih benda Hiatus Kaiyote in njihove glasbe, postane jasno, da lahko ponudijo marsikaj. Pomanjkljivosti znajo izpiliti in jih umestiti v harmonične in koherentne skladbe. Odseki posameznih pesmi poslušalcu nenehno sporočajo, naj jim ne očitamo pomanjkljivosti, ker jih vendarle znajo popraviti. In čeprav je to res, čeprav album ponuja več draguljev kot neuspelih poskusov, se vendarle odpre še eno, že skoraj izčrpano vprašanje. Kdaj bodo Hiatus Kaiyote ponudili plato, ki bo od začetka do konca dosledno kazala njihove glasbene veščine? 

Po štirih albumih in enajstih letih skupnega ustvarjanja predstavlja govor o »potencialu« skupine sam na sebi problematično kvaliteto. Vedno znova jim nekje uspe, drugje pa jim nekaj zmanjka, pri čemer so temeljni napredki precej počasni. Z zadnjim kančkom upanja torej shranimo dragulje novega albuma in upamo, da si bo skupina Hiatus Kaiyote v prihodnosti drznila ugrizniti v strupeno jabolko in se odmakniti od udobja svojih zlahka prodajnih korenin.