Technicolor, 2016

The Disco's of Imhotep je najnovejša stvaritev producenta in glasbenika, sicer pa šefa založbe Mathematics Recordings Jamala Mossa, v glasbenem svetu najbolje poznanega pod imenom Hieroglyphic Being.

Že od samih začetkov, ki zanj segajo v sredino devetdesetih let prejšnjega stoletja, je Moss z več vidikov predvsem outsider elektronske scene. Glavna in najbolj očitna razloga sta seveda naslednja: prvič, plesna elektronika, v kateri danes prevladujejo beli moški, rada pozablja svoje korenine, temelje, ki so jih gradili mnogi Afroameričani in člani ostalih marginaliziranih družbenih skupin. Tako se pozablja tudi na obstoj širših zgodovinskih vzorcev teh skupin kot izvorov novih kulturnih tokov, ki jih nato družbeno dominantni tokovi prevzemajo ali apropriirajo. Druga, pravzaprav sorodna problematika, ki danes preveva house in techno, pa je imperativ tehnike oziroma neizogibno omejevanje kreativnih kapacitet, ki jih predstavlja beatmatchanje kot pogoj ali celo sinonim za DJ-janje, kot ga poznamo danes. Jamal Moss, Afroameričan iz čikaškega geta, se na konservativna pravila DJ-setov bolj ali manj kar požvižga in ima tako ali tako raje nastope v živo, pri katerih se zadnje čase rad poslužuje iPadov in s tem prevprašuje še en posebej absurden trend, namreč trend superiornosti analognega. Ja, Jamal Moss je torej poosebitev upiranja skozi zadnja desetletja vzpostavljenim trdovratnim paradigmam klubske elektronike.

Zaradi vsega tega, predvsem pa zaradi nekonvencionalne estetike svoje glasbe, za katero so značilna soočenja sintovskih melodij in podstati nojzerskih beatov, se Moss vseskozi giba bolj ali manj po obrobju scene. In šele letos, ko ima za seboj že več kot 30 dolgometražnih izdaj, je svojo glasbo prepustil tudi večji založbi Ninja Tune oziroma njeni podzaložbi Technicolor.

The Disco's of Imhotep, ki se z naslovom nanaša na egipčanskega izobraženca in religioznega vodjo Imhotepa, podanika velikega boga sonca Raja, sestavljajo skladbe, nastale iz delčkov živih improvizacij. Taka metoda je značilna za glasbo, izdano pod imenom Hieroglyphic Being, saj Moss najraje zajema žive improvizacije, ki jih nato brez dodatnega editiranja oblikuje v skladbe in izdaje. To, in dejstvo, da je večina komadov na plošči krajšega teka, pri poslušalcu poraja občutek skladb kot le skic, osnov za prave kompozicije – paradoksalno pa hkrati tudi občutek visoke dodelanosti. Pristop torej, ki morda bolj spominja na jazz kakor na tipični sodobni techno. Ta seveda pavšalna ocena pridobi nekaj več smisla, ko upoštevamo dejstvo, da Moss poleg pionirjev house glasbe ala Larry Heard med svoje pomembne vplive šteje tudi jazz velikana Milesa Davisa, predvsem pa legendo Sun Raja. Od tu izvira tudi mistični, meditativni zven tako splošnega Mossovega ustvarjanja kot tudi albuma, ki ga predstavljamo tokrat. 

Glavna nit albuma Disco's of Imhotep je torej že dobro znana  mešanica hipnotičnih, skrivnostnih, zasanjanih, a ne prav nežnih sintov in trših, tudi nojzerskih techno beatov, značilnih za Hieroglyphic Beinga. So pa te ritmične strukture tokrat v odnosu do poslušalca manj zahtevno zastavljene kot kdaj prej v Mossovi diskografiji, pa tudi potopljenosti v nojz oziroma njegove prevlade nad ostalimi zvoki je nekaj manj. Z izjemo zadnje, tipične leftfield skladbe Nubian Energy gre tako za v celoti nekoliko bolj dostopen izdelek, kot smo jih od Mossa vajeni. Komadi, kot je denimo Sepulchral Offerings, ki ga poslušamo v podlagi, bi denimo brez težav našli prostor tudi na plesišču.

Morda nas torej v prihodnosti čaka drugačna zgodba Jamala Mossa kot outsiderja, ki se je integriral v sistem in ga sedaj spreminja od znotraj. S tem niti ne bi bilo nič narobe, kajti Jamal Moss je preprosto premočno samosvoja in konsistentna figura, da bi ga sistem lahko posrkal vase oziroma in iz koncepta Hieroglyphic Being naredil le še eno konvencionalno house ali techno ime.