MNRK Heavy, 2024

Letošnja letina je za ljubitelje tako imenovanega sludge metala zares bogata. Že v prvi polovici leta se je nabralo novitet vidnejših akterjev tega glasbenega predala, ki so bodisi ogromno prispevali k oblikovanju žanra, ga presegajo ali pa so postali vidnejši predstavniki novega navala tega gromkega izraza. Zasedbe Toadliquor, Bongripper, Iron Monkey, Dopethrone, Melvins in High on Fire imajo nove albume. Nekateri se raje držijo varno v stari paci, spet drugi tvegano zahajajo v eksperimente, eni bolj, drugi manj uspešno. Tokrat se v osrednjem kritiškem terminu posvečamo zadnjim omenjenim, kalifornijskim High on Fire, ki se po petletni diskografski suši vračajo vitalnejši kot kadarkoli prej.

Topotu kalifornijskega tria smo nazadnje prisluhnili leta 2018, ob izidu albuma Electric Messiah, ki je bil neke vrste posvetilo gospodu Lemmyju Kilmistru. Z omenjenim albumom so High on Fire naslednje leto osvojili grammyja za najboljši performans v metalski kategoriji, kmalu zatem pa se kadrovsko prevetrili. Soustanovitelj in bobnar Des Kensel je zapustil bend, po nekaj nadomestnih bateristih je danes na stolčku Coady Willis, znan ksiht iz Murder City Devils, Big Business in Melvinsov – pri zadnjih iz časa dvojne bobnarske vprege po imenitnem albumu (A) Senile Animal. Menjava je praktično najboljša možna, četudi je občutna, zato pa z Willisovega angažmaja lastnopečatna. Bendov pankerski naboj s thrashersko kompaktnostjo, hardkorovsko odrezavostjo, stonerskim tokom in sludgersko zapackanostjo je na albumu Cometh the Storm v razcvetu. Willisovo udrihanje je v kombinaciji s Pikovo in Matzovo masovno rifovsko atako najbolj zajedljivo do tega trenutka. Takšna je tudi zvočna slika, za katero gredo zasluge mojstru Kurtu Ballouju, ki je njihovo lomastenje ujel v vsem sijaju.

High on Fire v prvi vrsti znova poveličujejo jakost rifa v kombinaciji s silovitim ritmičnim ropotom in preskoki, vse skupaj pa znajo zadimiti s psihedelijo, ki tokrat vonja po bližnjevzhodnih mistikah. Krivec za to je basist Jeff Matz, ki je od nekdaj zaljubljen v glasbe Bližnjega vzhoda, med pandemičnim zaprtjem pa je to ljubezen nadgradil z opravljenim spletnim tečajem igranja na turški saz. Najočitnejši rezultat lahko slišimo v komadu Karanlik Yol, pesmi turškega folkovskega motiva, ki se nenehno razvija in pridobiva plasti z vpeljavo melotrona, nosi pa vlogo intermezza, oddiha med Pikovimi rjoveži. Tudi slednji je na novi plošči neverjetno agilen, raznolik, hkrati pa jakostno najbolj izpopolnjen in potenciran, z obveznim barbarskim značajem.

Prav ta značaj nosi prvinski nagon, neandertalizem, umazanijo, nad skrbno dodelano in aranžmajsko bogato vsebino, ki je vse prej kot enostavna, kaj šele monotona. Medtem ko skladbi The Beating in Lightning Beard držita zadah po thrasherskih zvenih predhodnih dveh albumov Electric Messiah in Luminiferous, uvodna Lambsbread in že omenjena Karanlik Yol jasno nakazujeta naravno plemenitenje njihove glasne glasbe s turškimi folkovskimi vplivi in z njimi dodano globino. V tem pogledu so celo blizu Pikovega sogodbenika iz Sleep, Ala Cisnerosa in njegovih Om, ki so z zadnjima albumoma uspešno vpeljevali vplive bližnjevzhodnih tradicij v sicer bolj meditativnem duhu. Hunting Shadows je za ped lahkotnejše, melodično naperjeno, še vedno pa grabežljivo čtivo nezamenljivega High on Fire žanra, medtem ko okrepljena sludgerska krčevitost blesti v desetminutnem zaključku Darker Fleece.

High on Fire so bend za hude ure današnjega sveta, Cometh the Storm pa soundtrack za zlodejstva, pokvarjenost in obenem mirno mimobežnost, apatijo, brezbrižje ob grožnjah jedrske vojne. Težko razumejo kontradiktornost človeštva, zato avtomatsko izpadejo kot odpadniki. In tak je tudi njihov zven. So eni redkih od daleč prepoznavnih bendov tudi v novi postavi, delujoči v lastnem obratu, idejno pa vedno bolj razpršeni. Mogoče pa zapadejo še globlje, Bližnji vzhod spet ni tako daleč in ima očitno še veliko za povedati.