House of Mythology, 2016

Na albumu, predstavljenem v tokratni Tolpi bumov, je zabeleženo prvo sodelovanje dvojca David Tibet in Youth (oziroma Martin Glover). Leta 1984 se je slednji – sicer član in soustanovitelj Killing Joke – kot basist resda pridružil Tibetovi družini Current 93 pri albumu Nature Unveiled, po tem pa sta lika bolj ali manj izgubila stik. Ponovno ju je pred časom seznanil menedžer Killing Joke in kaj hitro je prišlo do zamisli o skupni plošči.

V opisovanje lika in dela obeh protagonistov bi se dalo zaplesti precej globlje, kot nam dopušča večerni recenzentski termin, zato raje pričnimo s kratko anekdotično opazko: Tibet, čigar glas je v relevantnih glasbenih krogih seveda nezgrešljivo prepoznaven že več kot 30 let, v nekem intervjuju blago pripomni, da je najbrž tak zgolj zato, ker se je moral naučiti različnih vokalnih tehnik, da se mu uspe kaj pametnega dogovoriti s svojima mačkama, ki se ne odzivata kar na vsak človeški poskus komunikacije. A njegov vokal je kljub skromnosti vendarle tudi v tem sodelovanju osrednje sredstvo, s katerim prebira nekatere bolj ali manj ustaljene snovi in motive.

Tudi do naslova Tibetovega in Youthovega skupnega albuma je prišlo pač – po Tibetovo. Slednji pravi, da je naslov Create Christ, Sailor Boy nekaj, kar se je pač »skanaliziralo« skozenj, nekaj, do česar je prišlo z usmerjanjem energije in česar tudi sam pravzaprav še ne razume, se pa nadeja, da se mu bosta naslov in njegov pomen retrospektivno razodela. Podobno je nastajal pravzaprav celoten album: Tibet je kot običajno počakal na besede, da pridejo vanj in se materializirajo kot besedila pesmi, Youth je v glavnem skrbel za inštrumentalni in produkcijski del.

Ne zdi se najbolj pošteno, da ob sodelovanju dveh posameznikov govorimo zlasti o enem izmed njiju – razen če je eden pač taka ikona misticizma in zavezanosti apokaliptično-okultnim tematikam, kot je Tibet, ki se dramatiziranja kot načina podajanja svojih zaklinjanj, žebranj in tudi bolj impozantnih pevskih klicev vsekakor ne izogiba pretirano. Youth Tibetove besede nadvse spretno okrašuje in jim daje izrazni prostor z inštrumentacijami, ki so tako spektakularne kot so tudi pritajene, tako evokativne kot so tudi meditativne. Youth tako skupaj s Tibetom prehaja od fantastičnih opisov naravnih pojavov in igrivih halucinacij do poetičnih vpletanj še bolj pomenljivih simbolov, kot so zobje, menstrualna kri in bizarne seksualne reference.

Vsak, ki se je že kdaj seznanil s Tibetovim spektrom intimnih interesov, nad omenjenim ne more biti presenečen in albuma smo se njegovi ljubitelji nedvomno razveselili. Create Christ, Sailor Boy se omenja tudi kot eno od njegovih boljših del zadnja leta, čeprav v konceptualnem smislu – če to sploh lahko poimenujemo koncept – ni nobenega odstopanja od siceršnjega vodila njegovega ustvarjanja. Privlačnosti te plošče zato ne gre toliko iskati v bolj ali manj ustaljenih idejah in pristopih, temveč zlasti v tem, kako spretno se medsebojno oplajajo Tibetova besedila in Youthove atmosfere zanja. Zametke oziroma vtise nekaterih skladb s te plošče smo sicer vsaj delno že lahko zaznali marsikje v preteklem Tibetovem delu, a tokrat sta jih oba protagonista sklenila v zares povedno in muzikalično celoto.