Cuneiform, 2014

Ker drugi del naslova tega albuma ameriške zasedbe Ideal Bread – »Songs Of Steve Lacy« – razkriva ozadje godbe, ki jo boste kmalu slišali, in ker je na dvojnem albumu za dobri dve uri glasbe, bomo pri opisovanju tega projekta poskušali biti kratki in jedrnati. Ideal Bread je kvartet pod vodstvom baritonskega saksofonista Josha Sintona, ki se posveča izključno reinterpretaciji skladb velikega jazzista Steva Lacyja. Sinton, ki smo ga letos videli v odličnem Nate Wooley Quintetu, je pri leta 2004 preminulem Lacyju študiral na New England Conservatory. Z Lacyjem je tudi igral in deloval kot njegov notist. 

S takim pedigrejem je Sinton več kot poklican, da Lacyjeve skladbe popelje v novo dobo, pri čemer mu pomaga ekipa odličnih glasbenikov: kornetist Kirk Knuffke, bobnar Tomas Fujiwara in basist Adam Hopkins. Posvečenost kvarteta samosvojemu Lacyjevemu ustvarjanju je razvidna že iz naslova zasedbe, Ideal Bread, ki se navezuje na Lacyjevo misel o »popolnem kruhu«. Ta gre nekako takole: »Tako kot pek dela kruh, delam jaz glasbo ... Če bom jutri naredil enak kruh, me to dolgočasi ... Moram ga znova ustvariti, moram biti boljši ... Vedno iščem popolni kruh.« Lacy, ki je dolga leta živel v Evropi in je bil na naši celini bolj priznan kot v domovini, je slovel tudi kot eden najboljših sopranskih saksofonistov. V njegove veščine smo se lahko prepričali tudi pri nas, saj je sodeloval z Zlatkom Kaučičem na albumu »Zlati čoln«, po Lacyjevi smrti pa je Kaučič spominu nanj posvetil album »Zlati čoln 2«.

V zasedbi Ideal Bread presenetljivo ni sopranskega saksofonista, kar priča o univerzalnosti Lacyjevih skladb. Namesto mehkobnega, a tudi predirnega sopranskega saksa v kvartetu njegove melodije vešče peljeta baritonski saksofonist Josh Sinton in kornetist Kirk Knuffke. Oba nosilno, zapomljivo melodijo na začetku skladbe večkrat odigrata skupaj in ji tako dodata zvočno razgibanost. Iz objema skupnega igranja se praviloma eden od dveh omenjenih glasbenikov izvije in začne plesti tenkočutno, spiralasto zgrajeno pasažo, ki nemalokrat ubere samosvojo ritmično pot. 

Lacyjeve skladbe odlikuje izredna melodičnost, znotraj katere pa se ves čas dogajajo premiki v ritmični strukturi in dinamiki ter nenadne zastranitve začetne melodijske linije v filigranska in nežno odigrana soliranja. Sinton in Knuffke sta te postavke po eni strani izjemno ponotranjila, po drugi strani pa prilagodila svojima glasbiloma ter Lacyjeve skladbe tudi skozi domiselne aranžmaje, pri katerih je veliko poudarka na ritem-sekciji, oblekla v zven današnjega časa. Ali raje – zvene. Zato imamo pri skladbah raznolike občutke, enkrat da denimo poslušamo sofisticirano moderno klasično glasbo, drugič nas neusmiljena ataka muzičistov spomni na žlahtna leta »rocka in opposition« ali neugnanost art rocka. Ko ritem ni rockovski, pa je na delu swinganje in naslanjanje na večslojnost bebopa v navezi s svobodnjaško in zelo razprto postavitvijo glasbil.

Ko je Sinton zagnal ta kvartet, se je, kljub temu da ga je ustanovil z namenom igrati izključno Lacyjeve skladbe, želel umakniti iz sfere poustvarjalcev ter iz štirih glasbenikov ustvariti pravi bend, ki ga bosta družili enotna ideja in spoštovanje do Lacyjeve zapuščine. Lacyjeve skladbe, ki jih Ideal Bread preigravajo na pričujočem, sicer že tretjem tovrstnem albumu, je Sinton poiskal na Lacyjevi trojni cd-izdaji »Scratching the Seventies/Dreams«, na kateri je najti vseh pet albumov, ki jih je Lacy posnel za založbo Saravah med letoma 1971 in 1977. Skladbe je Sinton ne le prearanžiral, marveč se je znotraj zadanih struktur občasno lotil dodatnega skladanja, med drugim za bobne. Zato ne čudi koherenca in ritmična ubranost kvarteta, ki pleni tako z natančnostjo kot tudi z odličnim smislom za demontiranje ritmičnih vzorcev.

Zna biti, da bomo v prihodnosti priča vse večjemu vzniku podobnih zasedb, saj je gradiva, ki so ga zapustli velikani in ki se redko znajde v repertoarjih drugih zasedb, veliko. Tudi to je bil eden od razlogov za zagon tega benda – da se namreč oživi zanimanje za bogato ustvarjanje Steva Lacyja in se mlajše rodove opomni na njegove skladbe, ki nudijo še in še izzivov. Kar se tiče kvarteta Ideal Bread, je svoje poslanstvo opravil imenitno, Lacyjevo ustvarjalno načelo o vedno novem stremljenju k popolnemu kruhu pa zavidljivo ponotranjil na več ravneh. Šolski primer nešolskega odnosa do tradicije!