Menart, 2023

Intenzivno koketiranje med igro in lomom sta cilj in vodilo diskografskega opusa srbske zasedbe Igralom. Ne glede na to, da trio pod istim imenom obstaja vrsto let, je tokrat, na svojem tretjem albumu Premalim stvarima, končno prispel do cilja, v katerem združuje igro in kaos, in to na izčiščen in hkrati previden način, ki v celoti zveni oprijemljivo, vabljivo in šarmantno.

Igralom je zasedba iz Niša, ki jo sestavljajo bobnar Ivan Cvetković Ivši, basist in vokalist Dimitrije Simović ter kitarist Mladen Marjanović. Do sedaj je v bolj ali manj podobni zasedbi skupina izdala tri albume, leta 2016 prvenec Pogrešna poznanstva, dve leti kasneje ploščo Sunovrati, nedavno pa pri srbskem Menartu še tretji album Premalim stvarima. Poleg tria Simović, Marjanović, Cvetković sta na albumu kot gostji vključeni tudi hrvaški glasbenici Sara Renar in Tea Režek.

Igralom v kreativnem izrazu združuje elemente rock'n'rolla in »glasb sveta«. V to spadajo vzhodnejši, orientalski, gibajoči se konstrukti, zahodnjaški blues, melanholični toni. Bendov predhodni album Sunovrati je od kritikov pridobil le pozitivne besede, a je ne glede na njegovo dodelanost novi album Premalim stvarima tisto, kar bo Igralom porinilo samo še naprej – v širše in še bolj izpiljene vode igrivega kaosa.

Album lahko opredelimo z asociacijami na toplino in močno energijo. Začne se v vzdušju, ki bi ga opisali kot mediteransko in meri na sproščenost in počasnost. To vzdušje poganja precej preprost beat. Glasba, ustvarjena v takšni komunikaciji, vdihne in izdihne šarm in melanholično estetiko. K rahločutnosti pripomore tudi Dimitrijev glas, ki se počasi prebija skozi minimalistične elemente kitarskih konstrukcij. Te se igrivo lomijo ena čez drugo kot strele na nebu, a jih poganja in z njimi upravlja močan nordijski veter, narisan iz derviševega boja med bobni in kitarskimi strunami. V trenutku lastne moči nad vsemi drugimi zvočnimi elementi derviša prekine absolutna nežnost glasu – kakor oksimoron, popolnoma nasprotni načina dela, kot ga odslikavajo kitarske rapsodije. 

Ne glede na pravkaršnji opis zvočnega zapisa pa vendarle ne gre za oster, grob ali mrzel zvok. V identiteti Igralom tiči prizvok glasb z vzhoda, vendar na preteklih ploščah to ostaja le na površju. Drugače povedano, melodije in njihov izvor so v dialogu in kličejo po premiku; slišati so prijetno, vseeno pa njihovo teksturo težko otipamo. Na aktualnem albumu so ustvarjalci kreativni proces dvignili za stopničko višje in se osredotočili na organskost kitarskih rifov, kar se je izteklo v toplejšo atmosfero albuma. Energija albuma se v celoti giblje med silnim nabojem ter minimalističnimi, opreznejšimi takti, toda derviška nastrojenost vedno ostaja vodilna. Na novi plošči ta duh nima rušilnega učinka, temveč gre mehkobno mimo osrednjih motivov, tako zvočnih kot tudi vizualnih, kot si jih lahko predstavljamo, torej barvnih, in jih ohranja v izvirni obliki.

Glasbeniki se v izrazu predvsem igrajo med seboj, hkrati pa tudi s poslušalci. Prehodi med naboji energije so konkretni, dobro izpeljani, se pa lahko znajdemo v popolnoma drugi dimenziji brez sledi, od kod in zakaj smo vanjo prispeli. Igralom se z naslovom plošče samim – Premalim stvarima, nanaša na vsakdanje, drobne stvari, ki so zamrznjene, neopažene, navidez nepomembne. Obenem pa so tiste malenkosti, ki spodbudijo večje pomembnosti, večje spremembe, in tudi ideje, motive in zagon. Trojica nam to kaotično preprostost ponudi z gladkimi asociacijami in motivi, ki jih poganjajo, terjajo in lovijo hitri, glasni, evforični in kaotični kitarski vrtinci.