Ikonika: Contact, Love, Want, Have

Ikonika: Contact, Love, Want, Have

Oddaja
8. 6. 2010 - 19.00

Ustvarjalci sodobne otoške glasbe so že lep čas prijetno zmedeni! Nove mutacije in kombinacije se vztrajno pojavljajo in odmirajo, še preden nam jih uspe okvirno označiti; prvotna glasba, iz katere so vzbrstele, je vzpostavila tako širok razpon virov in smernic, da novi stilemi veličine svojega predhodnika nikakor ne zmorejo preseči. Gibanje je iz treznejše celinske perspektive videti kot morda že kar prenapeta življenjska sila. Goreča potreba producentov, da bi v čedalje bolj zmedeno občinstvo projicirali izkustva lastnega sveta, spominja na situacijo v zaprtem prostoru, kjer so zvočne prvine nenehno reciklirane in mrzlično iščejo izhod iz mlake, v kateri so nastale - a jim to ne uspeva.

Zvoki, ki izžarevajo iz britanske prestolnice, se eksponentno povečujejo, stalnic pa je čedalje manj. Eden od stebrov stabilnosti in zastavonoš trenutne bass hibridizacije, ki se zlahka primerja z eksplozijo ustvarjalnosti iz začetka 90-ih let, je založba Hyperdub. Dubstep kulturi, ki fetišizira vinilke, je koncept albuma precej tuj. Scena je osnovana na singlih, zato tudi ni presenetljivo, da je Hyperdub kot ena redkih založb v tem oziru do sedaj izdal dolgometražnike zgolj Kode9, Burialu in King Midas Soundu. Novejši dosežki v še ne povsem zreli zvrsti UK Funky pa so potrdili sum, da je le malokdo sposoben dostojno izklesati koherenten album. Ravno iz tega razloga je bila vest o tem, da Sara Abdel-Hamid, znana tudi kot Ikonika, pripravlja ploščo za omenjeno založbo, kar pomembna stvar.

Še več - hype je bil nagnusno ogromen. Toda nenehno vzhičenje marsikdaj naredi krivico povsem ok albumom. Visoka pričakovanja spreminjajo perspektive in zato bi lahko Ikonikin prvenec Contact, Love, Want, Have prav tako pomenil polom. Na srečo temu ni tako! Sara Abdel-Hamid je ena ključnih producentk, ki ji je leta 2008 uspelo z diametralno nasprotno zvočnostjo od ustaljenih oblik povzročiti cunami, ki z leti zgolj pridobiva na gibalni količini. Ikonika v zvrsteh, iz katerih je vzbrstela, poleg producentov Quarta 330, Zomby, Starkey in dvojca Darkstar vpeljuje novo kvaliteto: zgoščeno sintetično emocionalnost.

Londončanka je dosti bolj spontana in igriva kakor velika večina vidnejših producentov dubstep osredja. Pravi, da klaviatur ne zna zares igrati, da zgolj tolče po tipkah, dokler se iz številnih poskusov ne izcimi v osnovi R&B ali pop napev. Vendar melodije zmeraj razruši tako, da nosijo še neko grenko prvino. Njena kombinacija utripajočih basov in prekanjenih sprememb tonovskega načina, zlepljena s chiptune estetiko je edinstvena. Contact, Love, Want, Have je živahen album, ki pa je olikan le do določene mere.

Tolkala so namreč groba, neotesana. Iz ritmičnega stališča so zanimiva, saj kažejo na Ikonikino glasbeno ozadje. Preden se je spustila v elektronske vode, je namreč bobnala v bendu, poslušala pa hardcore in metal. Topel organski bas in robati boben sta sicer vseprisotna in tvorita okostje skoraj vsem kompozicijam, vendar na Contactu melodija vidno prevzema primat. Kar je na plošči fascinantno, je nadpovprečno razvit smisel za uravnoteženje harmonije in disonance, ki spominja že kar na neuglašene sintetizatorje ustanovitelja založbe Hyperdub, Kode9. Na trenutke se nam zazdi, da poslušamo dve različni skladbi obenem, kar ustvarja sladek napon in močan kontrast. Na albumu jih zaznamo več: izjemno zanimivo ritmično oponiranje dveh sintlinij, ki se vijačita druga okrog druge; žilava tolkala se spuščajo v rokoborbo s krhkimi melodijami; refleksivni komadi se zoperstavljajo izrazito klubskim.

Opravka imamo torej s slogovno skladnim albumom, ki v svoje variacije vključuje tudi electro, mutiran R&B, soco, techno, uk garage in seveda dubstep. Ikonikina brizga barvitosti je omembe vreden korak za dubstep, vendar Contact ni plošča, ki bi pomenila temeljit preobrat ali mejnik v zgodovini žanra. Še zmeraj ji manjka določena mera globine. Kdor zahteva inovativnost - in v dobi hiperprodukcije je to besedo moč razumeti na tisoč in en način - je najbrž ne bo opazil, ker bo dobil precej več, kot je zahteval: Ikoniki namreč uspe ubežati iz mlake reciklaž v neznan teritorij, v glasbeno dimenzijo z drugačnim referenčnim izhodiščem, ki ga tradicionalni estetski sistemi težko zaznajo. To pa je več kot odlična izhodiščna točka za Ikonikino nadaljnje ustvarjanje - tako zanjo kakor za nas, poslušalce.

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness