New Soil, 2024

S sladokusci in poznavalci britanskega novega jazza se le stežka pogovarjamo o bujnem londonskem podtalju, ne da bi beseda nanesla na znamenito zasedbo Ill Considered. Trojica razigranih in svobodnjaških jazzistov, ki s svojim etosom improvizirane, toda koherentne celote že od leta 2017 pleše med vrsticami prostojazzovske prakse, se je pred leti – v malenkost drugačni postavi – oglasila tudi na festivalu Druga godba. Tokrat se posvečamo njihovemu najnovejšemu studijskemu podvigu, plošči Precipice. Novi obrati zasedbe se še vedno gibljejo v smereh linijskega jazza in britanske avantgarde, prejšnji teden pa so novo muziko izdali pri londonski jazzovski založbi New Soil.

Ill Considered so zasloveli kot prostopadajoča zasedba, ki se na strukture, pripravo in kompozicijo preprosto ne ozira. Od leta 2017 so izdali vrsto spontano posnetih plošč, po menjavah v postavi pa so se ustalili v navezi sodobnega, klasičnega tria, ki ga sestavljajo Liran Donin z bas kitaro, Emre Ramazanoglu za bobni in mojster saksofona, Idris Rahman. Trio je v tej postavi pred leti iz cvetočega jazzovskega podtalja britanske prestolnice prodrl na širšo mednarodno sceno – predvsem po zaslugi dobro sprejete plošče Liminal Space. Čeprav so bila njihova dela v krogih poznavalcev in novodobnih fanatikov čislana že prej, je Liminal Space pritegnil pozornost širšega občestva – in obenem postavil nov, svež standard sodobnega, linijskega, gruverskega jazza. Slaba tri leta kasneje se trojica vrača, lastne standarde pa skuša doseči z novim, solidnim dolgometražcem z naslovom Precipice.

Precipice je elegantna, fino posneta plošča, na kateri trio ne odstopa preveč od svojih korenin. Posede nas v sredino majhne, intimne sobe in nas obkroži z jasno definiranim zvokom, ki medigri mojstrskih jazzistov omogoča preskok v ospredje naše pozornosti. V zase značilni maniri Ill Considered igrajo kar po starem – intimno, toda dinamično in energično. Po kopici plošč gre za karseda prepoznaven, če ne že skoraj preveč udobju prepuščen zvok. Novega je bolj malo, toda izpostaviti velja dobrodošlo in rohnečo toplino – to plošči mestoma prinašajo občasno saturirane basovske linije izpod prstov Donina, ki slika neumorni ritem prefinjenih tekstur. Kadar so mu pridodane naefektirane zvočne sledi, podobno vlogo zaigra tudi saksofon Idrisa Rahmana, čigar linijsko usmerjena igra neumorno poplesava med razpršenimi tolkali. Res pa je, da Precipice v primerjavi z odmevnim mejnikom zasedbe – torej slaba tri leta staro ploščo Liminal Space – nekam izzveni. 

Težko bi se dokopali do izvora težave – ugibamo lahko, da so se sicer še vedno tesno povezani in jammerski Britanci na novi plošči vsaj malo polenili – glede na svoje standarde, tako rekoč so prestopili v cono udobja. Še vedno jim je na neukročenih, improviziranih seansah uspelo ujeti koščke magije, ki spominjajo na vrhunce. Slišimo jih lahko denimo v kratki, sladki skladbi Kintsugi in v izpostavljenem singlu Linus with the Sick Burn. Toda če od nove plošče pričakujemo čislano jazzovsko umetnino na ravni Liminal Space, bomo preprosto razočarani. Precipice je prej kot svež kombinat linijske igre in razigrane energije zgolj še ena dostojna plošča sodobne jazzovske godbe, ki se neizbežno vrti nekje zadaj. Kajti čeprav je povsem všečna, razočara zaradi standardov, ki jih je zasedba postavila sama.

V luči tega velja omeniti še, da Ill Considered v svojem okolju udobja na novi plošči prezlahka posežejo zlasti po neuravnoteženi, bledi igri, od katere veje močan duh po presplošni, pretirani uporabi saksofona, ki je žal izpostavljen tudi v manj zanimivih trenutkih. Kot primer tovrstne porazgubitve godbenih smernic lahko izpostavimo razvlečeno skladbo Katabatic, ki se odpre z obetavno, za Ill Considered sicer zelo značilno medigro – toda dlje ko teče skladba, večkrat se saksofon spotakne ob lastno vlogo. Pogrešamo jasnost namena Rahmanove igre – želimo si tistega koraka naprej v smeri prostojazzovske skušnjave. Namesto tega smo ujeti v izvrstno odigranem, toda rigidnem ogrodju linijskih struktur. Dinamika, s katero naj bi se tovrsten način igre neposredno pozabaval, ostane v luči dolgočasnega saksofona nekam pozabljena, omejena in potisnjena v ozadje. Uho si želi več tolkalsko-basovskih poslastic, posledično pa plošča Precipice našo pozornost na trenutke preprosto pusti daleč zadaj. Spotaknemo se, kot se spotakne saksofon – in odplavamo.