Stac Records, 2019

V prvem, že jesenskem tednu septembra bomo na hladen predvečer predzadnjega delovnega dne za večino delovnoobveznih oseb eter ogreli z zasedbo Madmadmad. Iz Londona delujoč britansko-francoski bend je, kadar zasede oder, trojica, v studiu pa štirica. Trio Madmadmad tvorijo basist in klaviaturist Kevin Toublant, kitarist Benjamin Bouton in bobnar Matt Kelly, v studijsko-produkcijskem lineupu pa stoji še Leon Brichard oziroma Leon de Bretagne, bendov producent. Kot sami pravijo, je bretanski Leon most, ki povezuje zasedbi Madmadmad in Ill Considered, sicer pa je Brichard tudi del dvojca Pokus, kontrabasist tria Wildflower, kot basist del omenjenih Ill Considered in nedvomno še drugih skupin ter tisti, ki skrbi za vinilke pri Stac Records, založbi, ki je med drugim tudi omogočila ploščo v tokratni Tolpi.

Stac Records je okrajšava za izrek strange things are coming. Stac je obskurna, resnično neodvisna založba, ki jo vodi Brichard, in je povezana z založbo Ill Considered Music, prav tako neodvisno založbo že omenjenih britanskih novojazzerjev Ill Considered. Videti je, da je založba namerno neizpostavljena in neoglaševana, verjetno prav z namenom, da lažje ohranja neodvisnost in ponuja možnost produkcije nestandardnim zasedbam, ki želijo v svojih glasbenih izrazih eksperimentirati.

Bend Madmadmad pa z zasedbo Ill Considered ni povezan zgolj z leonskim mostom in željo po neodvisnosti, temveč je njuna bistvena skupna točka tudi pristop do ustvarjanja glasbe. Improvizacija, poigravanje, jammanje so zelo priljubljena orodja, ki omogočajo vzklitje tovrstne glasbe in so tudi obvezni del živih nastopov obeh skupin, o čemer ste se lahko prepričali, ko so enega izmed odrov letošnje 35. Druge godbe na izjemen način zavzeli Ill Considered. Videi in posnetki, ki krožijo po spletu, pa pričajo nekaj podobnega tudi za primer zasedbe Madmadmad. Člani benda izhajajo iz studijskih komadov, ki pa jih nato v živih izvedbah, včasih bolj, včasih manj, predelajo v nov, unikaten flow, ki se nato razvije v daljši, v celoto povezan medley skladb, primeren tudi za DJ set oziroma lepše rečeno za ples. Dodatno prepletenost obeh bendov eden od članov Madmadmad označi tudi še nekako takole: »It's all about mental health, man«. Benda sta torej povezana tudi v svojih imenih, ki obe zadevata naše mentalno (ne)zdravje, povezana sta v energičnosti, ki zaznamuje njuno glasbo, zvočno pa ne prav zelo, pri Ill Considered je namreč vseeno v ospredju jazz, pri Madmadmad pa funk in rock.

Skladbe zasedbe Madmadmad so zelo plesne in zato tudi dvomimo, da poslušalci oziroma plesalci v klubih nanje ne bi zaplesali. Ritem in vzdušje komadov spomnijo na številne britanske skupine, ki so sicer s še bolj disko-rock in manj disko-funk zvokom v prejšnjem desetletju zavzele precejšen del glasbenega dogajanja. Ni torej naključje, da so se trije Francozi, Kevin, Benjamin in Leon, seznanili v Londonu, tam pa uhaklali še Britanca, njihovega bobnarja Matta. Prvi koncert so izvedli pred komaj dobrim letom, čeprav so že leta 2012 – takrat kot mad mad mad – izdali svoj prvi sedeminčni singel Monkey Man z dvema komadoma. Komad Mouse Rock je v malenkostno predelani obliki našel prostor tudi na tokrat obravnavanem albumu, ter La Cigale, ki je zvočno precej drugačna skladba in verjetno zato tudi izvzeta z nove plošče. Iz bendove želje po eksperimentiranju tako pride do udarne mešanice improviziranega jazza, post-panka, funka, rocka in diskotečnih ritmov.

Debi Madmadmad je nastajal dobri dve leti, čeprav je večina skladb nastala že pred tem obdobjem. Poleg omenjenega singla je bend pred nekaj leti izdal še EP, naslovljen Pax, ga večkrat razprodal in ponatisnil, na njem pa je bilo sicer šest skladb od desetih, ki so umeščene tudi na debi Madmadmad. Povsem nove skladbe na prvencu so Motor Clap, Square Wave in Push the Bass Control, ki se nekoliko razlikujejo od ostale sedmerice. Bend je do sedaj natisnil med dvesto in tristo fizičnih kosov za vsak ponatis posebej, a so vsi, vključno z debijem, danes razprodani. Posebnost predhodnih izdaj je bila ročno izdelana ovojnica z ročno označenimi podatki posamezne plošče, za drugi ponatis prvenca Madmadmad pa so ubrali povsem drugačno pot, kot so se sami izrazili, s proper artworkom, ki je v nasprotju s predhodnim, venomer na svetlem papirju pripravljenim artworkom, pretežno črn.

Tako kot je zasedba Madmadmad za ponatis istoimenskega prvenca pripravila povsem kontrastno, nekoliko daftpunkovsko naslovnico, se na podoben način lotevajo tudi ustvarjanja glasbe. Iščejo drugačen, French and fresh zvok, ob čemer je bila besedica francoski nekakšen freudovski spodrsljaj, ki je ušel enemu izmed članov, ko je skušal povedati, da se osredotočajo na svež zvok. Sicer pa se napajajo predvsem iz newyorške punk in funk scene s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja, tako iz glasbenih kot tudi filozofskih oziroma širše umetniških aspektov tega časa, kar je ob poslušanju albuma Madmadmad tudi hitro očitno. V skladu s kriterijem raznovrstnosti sta izrazito post-punkovsko, skoraj industrial naravnani denimo skladbi Kraut in Motor Clap, skladba Want Me Now? je po drugi strani precej bolj elektronsko obarvana, v uvodu skladbe Square Wave pa slišimo morda celo vibe dvojca The Chemical Brothers. Žanrsko je bend Madmadmad prepusten in odprt, člani ciljajo na mix and match različnih muzik, kar se na plošči Madmadmad zlije v nalezljiv instrumentalen preplet, ki nas, še posebej s prvimi komadi, vsekakor učinkovito povleče v gibanje. Ta uspešen mix and match raznovrstnosti naj vas torej povabi v hitrejši smeri proti plesnemu petku.