Fire Records, 2023

Mercy of the Crane Folk je drugi album alternativne folk zasedbe iz Georgie v ZDA. Štirje glasbeniki, zbrani pod skupnim imenom Immaterial Possession, so ponovno ponudili dozo tradicionalnega bledoličnega severnoameriškega melosa, zapakirano v idejno in izvedbeno koheziven izdelek. 

Kljub kohezivnosti in ambicijam zasedbe pa komadom na albumu kaj kmalu po začetku zmanjka tal pod nogami. Ritmično se začnejo ponavljati, fraziranje je zelo osnovno in aranžmaji, ko se enkrat navadimo inštrumentacije, ne izstopajo več. Seveda ni s preprostostjo v glasbi absolutno nič narobe, se pa Immaterial Possesion znajdejo na točki, na kateri kontekst albuma nakazuje na več, kot dejansko dostavi. 

Ta nekaj več vidimo v sestavi vseh elementov albuma, ne zgolj glasbe. Od tega, da so glasbeniki že preizkušeni akterji psihedelične in dream pop scene v ZDA, do širokega inštrumentarija, spremne besede in dela, vloženega v naslovnico. Precej jasno je, da zasedba v veliki meri tudi de facto črpa iz psihedeličnega rocka prejšnjega stoletja, ki pa je sam po sebi v svojem zvoku in filozofiji že preživet do te mere, da je v nekaterih primerih postal parodija samega sebe. To je dovoljšen indikator, da je umetniška oblika izgubila svojo vizijo. V glasbi ni nič več resničnega, globokega ali avtentičnega. Namesto tega najdemo izvrstno površinsko replikacijo določenega zvoka, da lahko izdelek prodamo pod določeno znamko. 

Pri komadu Birth of Queen Croaker se z lahkoto spomnimo na Jefferson Airplane in njihov komad White Rabbit. Immaterial Possession svojo verzijo sicer veliko bolj raztegnejo, srž pa ni emulacija psihedelične zgodbe, temveč bolj ritmična kulisa za poplesavanje ali temačno tripiranje v koncertnih dvoranah oziroma ležeč pred gramofonom na faux perzijskih preprogah v zadimljeni dnevki. Vendar pa do ustvarjanja transa prav tako pristopajo s sramežljivo distanco. Namesto da bi se zapodili v krautrock, nanj samo namignejo. In ravno to je tisto, kar postavi album pod bledo luč. Ni niti eno niti drugo, ne glede na to, v katero kategorijo ga postavimo. Skuša biti resen in globok, vendar na zelo splošen način. Skuša biti temačen, a s poskočnimi ritmi. 

Če Immaterial Possession primerjamo z domorodno ustvarjalko Tanyo Tagaq, ki prav tako ustvarja v temačnejših folk vodah, se pri prvih hitro pokaže pomanjkanje substance. Kot zapišejo v spremni besedi k svoji glasbi, gre na albumu za »teatrično pokrajino«, prepredeno s tem in onim. S tem opisom niso zgrešili, saj gre v prvi vrsti bolj za zvočno kuliso nečesa drugega kot pa za izdelek, ki bi govoril sam zase. Zlahka si lahko predstavljamo bend v vlogi spremljave denimo predstave, ki se ukvarja z močvirji in skrivnostmi ameriškega juga. Alternativno bi se komadi lahko znašli na seznamu poslušanja ob igranju igre Dungeons and Dragons. 

Z vsem tem pa ne bi bilo čisto nič narobe, če bi se zasedba le postavila za svoj izdelek in ga umestila v kategorijo, v katero spada. S tem ko igrajo na karto skrivnostne temačne resnosti, pa se Immaterial Possession znajdejo v povsem drugi ligi, znotraj katere imajo precej malo za ponuditi. Edino, kar jih v resnici rešuje, sta njihova nišnost in dostopnost. Tako si zagotovijo bazo poslušalcev, ki glasbo sicer radi poslušajo, vendar pa o njej ne želijo razmišljati. Kakor se je kontrakultura 60. let sprevrgla v ekocid, tako je tudi glasba postala zgolj teaterska scena brez vsebine. Da si lahko prepevate »apologies of America«, medtem ko se s Teslo furate na svoj job pri Nestléju.