Relapse Records, 2023

Nedolgo tega smo recenzirali najnovejši album ameriške klasične death metal zasedbe Autopsy. Recenzija se je začela s šalo, v kateri je bila omenjena zasedba Obituary. Začetek današnje Tolpe bumov bo neizvirno podoben omenjeni recenziji – začenjamo ga namreč s šalo, ki se glasi takole: »Kateri bend ima najdaljšo pesem na svetu?« »AC/DC«. Dolga je štirideset let.« Ta šala ima kar veliko zveze z današnjo Tolpo – najprej, če obstaja death metal bend, ki ga mnogi opredeljujejo za »AC/DC death metala«, potem so to Obituary. V navezavi na šalo pa naj omenimo tudi, da letos slavijo štirideset let obstoja.

Okej, šala je več kot očitna kritika zasedbe AC/DC, ki v ušesih površnih poslušalcev vedno zveni isto. Ko nekdo pravi, da so Obituary AC/DC, bi tudi to lahko razumeli v smislu, da vedno zvenijo isto. Ali pa morda pogledamo zadevo z drugega zornega kota – Obituary vedno zvenijo isto, kar v njihovem primeru – in, iskreno, tudi v primeru AC/DC – pomeni, da vedno zvenijo kvalitetno. Album Dying of Everything, ki je pred nekaj dnevi izšel pri založbi Relapse Records in predstavlja njihov prvi studijski album po petih letih, je dokaz, da to drži in da gre za Obituary album v vseh pogledih – ponuja točno to, kar se pričakuje od floridskega kvinteta, nič manj, nič več.

Če bi bili osredotočeni na to, da se bend mora spreminjati z vsakim albumom, bi vsaj v deathmetalskem žanru seveda že v štartu raje posegli po prav tako floridskem bendu Death. Poslušalcem Obituary pa je bilo že od nekdaj jasno, da bend ne bo odstopil od formule, ki si jo je zastavil že s prvencem Slowly We Rot, in zato bi si danes krepko lagali, če bi rekli: »Oh, kako sem razočaran, ker spet zvenijo isto.« Album Dying of Everything tako kot vseh devet albumov prej načeloma ne odstopa od bendovega klasičnega kitarskega zvoka, ki močno spominja na delo švicarske zasedbe Celtic Frost. Ne odstopa od gruva, ustvarjenega z bobni, ki se raje kot na blast beate osredotočajo na občasne thrash, predvsem pa na masivne počasnejše ritme, in seveda ne odstopa od distinktivnega vokala, za katerega točno veš, da pripada njim, in ki ga, vsaj kolikor je znano, ne zmore niti ne poskuša kopirati nihče.

Štiriinštirideset minut floridskega death metala odpre skladba Barely Alive, ki v diskografiji benda velja za najhitrejši komad, kar je svojevrstna novost. A v ustaljene tirnice poslušalca vrne že naslednji singel The Wrong Time. Je nalezljiv, kar zadeva melodije, močan v ritmu in divji, kar zadeva vokal. Klasičen Obituary, torej. Skladbe so večinoma dinamične – nekatere so doomersko masivne, druge spet hitre, kakšna potegne na Slayer, druga na Black Sabbath, in takšne dinamike pri Obituary ni bilo moč slišati že zelo dolgo. Še ena novost, torej. A kljub temu je še vedno prisoten občutek že slišanega, in kot je moč razbrati med vrsticami te recenzije, sama plošča kljub vsem na začetku podanim izjavam o kvaliteti in zanesljivosti vzbuja dvojne občutke.

Pa se osredotočimo najprej na pozitivne. Poleg omenjene dinamike albuma se sliši, da so Obituary bend, ki je štirideset let izpopolnjeval svojo obrt do potankosti. Stvar je surova, primitivna, a prekleto nalezljiva. Ritmi, vokali, solaže in rifi delujejo koherentno in kohezivno. Sliši se, da vedo, kako napisati dobro pesem in da svoje inštrumente res obvladajo, sploh solo kitarist Kenny Andrews, ki je v bendu od leta 2012 in je od ostalih članov precej mlajši. Kot je na kultnem drugem albumu Cause of Death kitarist James Murphy s svojimi solažami ustvaril deathmetalske komade, ki jim ni para, je tudi Kenny Andrews zdaj uspel okronati osnovne strukture s krvavo bleščečimi dragulji v obliki res dobrih solaž, podpisal pa se je tudi pod naslovno pesem. Potem pa je tu osnovna sredica benda: John Tardy, ki z leti ni izgubil niti malo ostrine in vokalne agresije, ter njegov brat in bobnar Donald Tardy, ki stavi na enostavnost, a po drugi strani stvar začini z neverjetnimi tolkalskimi drobci. Kitarist Trevor Perez, ki še vedno, po vseh teh letih, lahko ustvari kitarski rif, za katerega takoj veš, da pripada Obituary in ki zveni tako znano in hkrati tako novo in sveže. Seveda je tu še veteran scene, basist Terry Butler, ki vse podloži s pravimi bas toni.

Ne moremo pa spregledati dejstva, da smo album, kot je Dying of Everything, slišali – vsaj kar zadeva Obituary – že neštetokrat. Možje resda igrajo, kot se šika, a vseeno se zdi, da so bile pesmi napisane zato, da bi delovale predvsem v živo. Seveda si legendarno in eminentno ime, kot je Obituary, to lahko privošči – mlajšim bendom bi verjetno rekli, da so neizvirni in dolgočasni. Pesmi niso pretirano dolge, prav tako niso kompleksne, dostikrat se nekateri elementi ponavljajo do obisti. A pri tem se seveda vedno ujamemo v tisti frazi: »Saj smo vedeli, kaj pričakujemo, ko smo si v predvajalniku zavrteli Obituary.« In smo potolaženi. Plošča ima več plusov kot minusov, še vedno gre namreč za death metal, ki ne sklepa kompromisov, se ni predal komercialnosti, ki je ustvarjen iskreno in strastno in je podpisan samo z eno besedo, ki navdušuje: Obituary.