Ниша, 2019

Ruski glasbenik Jenya Gorbunov je največ pozornosti požel kot frontman oziroma kitarist v relativno znanem in priljubljenem bendu Glintshake, a vendar bomo v tokratni Tolpi bumov pod drobnogled vzeli njegov malo manj znan projekt, s katerim bo del šopka glasbenikov, vključenih v program letošnje edicije festivala Ment. V Ljubljano torej Jenya tokrat prihaja z avdiovizualno improvizacijsko zasedbo Inturist, ki v svoj glasbeni izraz vpleta absurdnost vsakdana, a kljub temu – ali morda ravno zaradi tega - ne izključuje prostora za razmislek o kontekstu v katerem se žanrsko postavlja kot post - torej kot post-pankovski free-jazz kolektiv, s čimer je razbijanje konvencij torej že predpostavljeno.

A ker brez merila drobnogled izgubi svoj pomen, se bomo za hip vrnili h Gorbunovemu prvemu fakofu ameriškemu pop-kulturnemu imperializmu, ki ga je z bendom Glintshake nakazal s slogovno in oblikovno transformacijo iz pretežno alternativnega rockovskega benda v pankovski bend, ki se napaja iz bazena lokalne ruske avantgarde in maternega jezika. Tako držo je obdržal tudi s projektom Inturist, seveda pa je sama poteza pravzaprav analogna tisti, ki jo je v osemdesetih – iz korenin iz katerih izvira tudi Gorbunov glasbeni izraz - na primer manifestiral že duet Deutsche Amerikanische Freundschaft. Ta je med drugim na terenu takratnega ironičnega post-pankovskega Londona zacvetel tudi zato, ker se je odločno odrekel angloameriški tradiciji, ki implicira izvajanje besedil v angleščini. Ironično so ju na domačem terenu v Nemčiji zares prepoznali šele, ko sta uspela v Angliji. 

Frontman dueta DAF je karakter nemščine kot jezika oboževal zato, ker mu je omogočal poigravanje z mnogimi zlogi in imperativi, ki se v nemškem jeziku večinoma kažejo kot najkrajše jezikovne fraze. To je bil še en razlog več za ohranitev takšnega aspekta lokalnega značaja, ki na klišejski način opominja na temno plat nemške zgodovine. No, v prvem komadu Inturistovega albuma z naslovom Ekonomika oziroma Gospodarstvo, ruščina funkcionira in zveni na strašljivo podoben način. Gorbunov vokal v skladbi Шел бы ты отсюда, Inturistovemu osrednjemu protagonistu repetitivno veleva naj gre stran, naj se premakne iz te v ono točko.

A da bi razumeli ta nadgrajeni post post-punkovski obrat k prvotnemu post-punkovskemu reakcionizmu, moramo najprej razumeti okolje, v katerega je sam album postavljen. Torej, če želimo razumeti Rusijo oziroma natančneje Moskvo, v katero je postavljen drugi album benda Inturist, jo moramo misliti v njenem notranjem protislovju in raznoterosti. A niti to nam pri interpretaciji osrednjega predmeta tega prispevka še ne bi zares pomagalo, če najprej ne bi pokukali še v vsebino dogajanja njegovega predhodnika. Ta predhodnik je bil bendov prvenec Poslovno potovanje (Командировка). Njegovo izhodišče je določeno v poziciji osebe, ki ne živi v aktualnem trenutku, ampak je nekakšen buden sanjač, čigar življenje teče le skozi nezavedne filtre. Ker mu življenje, ki vključuje precizno izpolnjevanje rutinskih postopkov od A do Ž v takšnem stanju ne odgovarja preveč, se junak ne nahaja niti v točki A niti v točki B, temveč ostaja zataknjen nekje vmes - nikjer čisto zares. Takšna zgodba gre pravzaprav z roko v roki s samim zvokom plošče, ki magični svet gradi s kombiniranjem Gorbunove intuitivne zasanjane vokalne intepretacije in melodičnimi sintovskimi linijami, ki ob naključnih momentih izgubijo tla pod nogami, padejo v brezno samote, apatije in odtujenosti od družbe. Gorbunov v svoji glasbi še posebej poudarja moč melodike, ki je po njegovem mnenju med glasbeniki pogosto podcenjen element, posledica tega pa je dejstvo, da danes večina skladb zveni kot bi jih napisal tip iz Coldplayev.  

Zdaj pa zares. Na Inturistovem drugem albumu Ekonomika spečega junaka neprizanesljivo in brez posebne uverture strezni že prvi komad, ko smo tudi sami poslušalci soočeni s takojšnjim plesnim ritmom, ki pravzaprav tudi zaznamuje ploščo kot kompleten izdelek. No, očitno na tej točki ni več časa za jutranjo kavo in cigareto, protagonist je takoj porinjen naravnost v pekel človeških odnosov in kaos moskovskih ulic, kjer se pač mora spoprijeti z napisanimi in nenapisanimi pravili družbenega okolja, ki mu velevajo, naj se premakne iz te v ono točko. V primerjavi s prejšnjim albumom je tukaj smiselno poudariti, da je - s saksofonom na čelu - Ekonomika slogovno izrazito bolj jazzovsko usmerjena plošča, kar prispeva tudi k jasnejši sliki Inturistovega konceptualnega obrata. Tokrat se zgodba ne vrti več okoli posameznika, ampak se vključenost protagonista v okolje in družbo odslika tudi v glasbi, v kateri slišimo kompleksno prepletanje različnih inštrumentov v kombinaciji z melanholično igrivim vokalnim post-pankovskim vložkom. V Inturistovi glasbi ne manjka niti novovalovskega pridiha popa, vseeno pa je zanimivo poudariti predvsem to, kako se dva žanrsko tako različna sloga, kot sta improvizacijski jazz in post punk, na plošči organsko združita, kljub temu da ima vsak komad na plošči tudi svoj edinstven karakter, ki ga določajo zvočne anomalije.

Povzemimo. Zdi se, da je Inturist prvi album vzpostavil zgolj zato, da bi ga z drugim lahko porušil. In vendar taka formulacija nakazuje na dejstvo, da sta za takšno napetost potrebna oba. Ekonomika tako v odgovor Poslovnemu potovanju s prstom žuga globalnemu romantiziranju tesnobe, apolitičnosti, odtujenosti in individualistične drže ter ga skuša nadomestiti s surovim kolektivnim transom med ljudmi, ki drug v drugega ne zaupajo zares, pa vendar je to zaupanje edino upanje, ki preostane. Globalno gledano sicer post-punk v letu 2020 morda res ne žanje več enakega efekta kot kaki Death Grips, a vendar Inturistu uspe naslikati absurden post post-pankovski doživljajski svet, utemeljen z ruskim prostorom, kjer se osemdeseta še niso zares iztekla ...