L'innomable, 2013

Povedno naslovljeni album Ljubljana – Wien je plod sodelovanja med našo vokalno eksperimentatorko Ireno Tomažin in avstrijskim glasbenikom elektrofonikom Christofom Kurzmannom. Gre za idelek, osmišljeno in posrečeno razdvojen tako na zvočni kot tudi konceptualni ravni, ki vsebuje dva daljša posnetka: enega iz Ljubljane, natančneje studia Radia Študent iz leta 2011, in enega z Dunaja. Pri obeh gre za posnetka žive improvizacije oz. sprotnega ustvarjanja zvočne plastike. Irena Tomažin sodeluje kot vokalistka, pri čemer – kot je zanjo značilno – uporablja tudi posnetke na diktafonih. Christof Kurzmann sodeluje z računalniškimi obdelavami in zankanji, za katera pa ni izključeno, da so vsaj v izhodišču nastala še z drugimi glasbili. Občasno se zdi, da so med slišanimi zvočnimi drobci denimo tudi zvoki klarineta, ki ga Kurzmann sicer v resnici igra.

Irena Tomažin in Christof Kurzmann s prepletanjem in potujevanjem različnih glasov ustvarjata sugestivno zvočnost, bogato z odtenki in raznolikimi žarišči. Obe izvedbi delujeta kot hkratno opazovanje nastajajoče zvočne skulpture in filigrano pretipavanje njene mikroskopske površine. Izvajalca dosežeta ta učinek s pretanjenim občutkom za dinamiko in domišljenim zvočnim potujevanjem. Izvorno človeški glasovi so dekonstruirani in razdrobljeni, sestavljeni v groteskne vzorce, po drugi strani pa oponašajo elektronske in druge Kurzmannove zvoke. Kurzmann ob tem občasno poskrbi za večje kontraste, ko pokljanja, brbotanja, cmokanja in šumenja – v katerih se vsi glasovi zbližajo – pretrga tudi z izoliranimi zvočnimi stavki ali poudarki s skrajnosti celotnega spektra.

Če izvedbi Ljubljana in Wien poslušamo v njuni linearnosti, imata obe presenetljivo jasno dramaturgijo. V prvi, denimo, se zvočni tok v nekem trenutku fokusira v posamezne tone, ki so sicer še zmeraj potujeni, vendar ravno dovolj, da v njih še prepoznamo drobce nekakšne melodije. Te odlično povzame Irena Tomažin, ki v zaključnem delu v svoji znani, vedno znova impresivni maniri sopostavlja živi – tako je vsaj slišati – in posneti glas. Ta sopostavitev ustvari nekakšno zvočno zrcaljenje, ki še dodatno zaplete njeno glasovno oziroma zvočno dialektiko: če je prej v glavnem šlo za raztelešenje glasu in njegovo pozunanjenje v čisto zvočnost, se ta isti glas tukaj ponovno pojavi s telesom, vendar tokrat z odsotnim, dislociranim telesom. Različne hitrosti hkratnega predvajanja prevprašujejo razmerje med izvirnikom in njegovo ponarejeno mehansko preslikavo, ki kljub tujosti ohrani morda celo več narativnosti. V tem delu se pojavi tudi navezava na pesemskost in celo literarnost, ki ju Irena Tomažin tudi sicer raziskuje, Kurzmann pa denimo v projektu Schnee s kitaristom Burkhardtom Stanglom.

Nekaj podobnega se zgodi v dunajski izvedbi, ko Kurzmann poprejšnjo zvočno abstraktnost ujame v ponavljajoča se tonska razmerja, ki jih Irena Tomažin skoraj kontrapunktično dopolni. Njena vokalizacija je na tej točki spet izvrstna kombinacija sugestivne melodije in napol razumljive semantike. Ko se zdi, da smo v nekem zlogu prepoznali en jezik, se v naslednjem pojavi drugi, nakar oba spet ponikneta v ekspresivno abstrakcijo. Te pasaže predstavljajo svojevrstne vrhunce, v katerih se zvočno lesketanje združi v naključne, a kot da prepoznavne podobe.

Sicer pa je zvočnost albuma sestavljena iz mnogih zvočnih črt, zaradi česar celota zveni presenetljivo polno. Seveda drugače, kot denimo v navezavi Dafeldecker - Kurzmann - Fennesz - O’Rourke - Drumm - Siewert, a tudi drugače od bolj minimalistične zvočnosti sodelovanja Christofa Kurzmanna z japonsko vokalistko Ami Yoshida. V ozadju s svojim hotenjem in prenehanjem valovijo plaho nakazani zvočni okruški, ponavljani, dokler se ne preslikajo sami vase. Irena Tomažin in Christof Kurzmann se ne osredotočata zgolj na negativni prostor, temveč z neutrudnim spreminjanjem perspektive dosegata izjemne zvočne učinke, ki se v izvedbah Ljubljana in Wien še zdaleč ne izčrpajo.