Irreversible Entanglements: Who Sent You?

Irreversible Entanglements: Who Sent You?

Recenzija izdelka
14. 6. 2020 - 19.00

International Anthem, 2020

 

V dolgoletni boj za državljanske pravice in emancipacijo afroameriške skupnosti je vstopil že marsikateri obraz oziroma glas in s tem izžareval premnoga čustva. Od ogorčenih in jeznih krikov free jazza v 60-ih in 70-ih, z opozarjanjem na linče in segregacijo, do optimističnih in navdahnjenih govorov Martina Luthra Kinga. Od ognjevitih Last Poets ali militantnih Black Nationalist gibanj do skoraj klovnovskega afro futurizma Sun Ra Arkestra ali Afrike Bambaate. Od agresivnega gangsta rapa in pacifističnega rastafarijanstva do navideznega vrhunca - Baracka Obame, prvega temnopoltega predsednika ZDA.

A tudi med Obamovo osemletno vladavino so se predvsem zaradi politične volje razkrinkavanja policijskega nasilja nad temnopoltimi kazale realne razsežnosti oziroma globine zažrtosti rasizma v praktično vse pore in institucije ameriške družbe. Največji šok za razsvetljeni ameriški živelj vseh barv in spolov pa je seveda sledil leta 2016, ko je na predsedniških volitvah zmagal klovn, ki rasizem in vse možne oblike ksenofobije legitimira. In to je bilo tudi leto, ko se je javnosti s solo prvencem predstavila pesnica, umetnica in aktivistka iz Philadelphie Camae Ayewa, bolje znana kot Moor Mother.

You can see my dead body at the protest ...
 / 15. 10. 2017

Morda ravno Moor Mother postaja, ali pa je že postala, prvi glas in obraz novodobnega gibanja za enakopravnost v ZDA. Poleg izvirnega solističnega izraza in sodelovanj s filadelfijskimi producenti je izjemno dejavna tudi v polju, ki ga glasbeno zgodovinopisje neposredno povezuje z gibanjem za državljanske pravice oziroma s črnsko revolucijo, kot jo imenujejo glasbeniki tistega časa, s free jazzom. S svojo trpko, angažirano poezijo redno sodeluje na dogodkih improvizirane glasbe, prispevala je tudi tekste za lansko obletnično ploščo We Are on the Edge: A 50th Anniversary, manifestacijo kreativne afroameriške glasbe pod taktirko legendarnih Art Ensemble of Chicago. Tokratna plošča Who Sent You? pa je drugi album zasedbe Irreversible Entanglements, free jazz kolektiva, ki, kot vse kaže, namerava biti več kot le občasni projekt.

Starosta prostega jazza, saksofonist in pesnik Archie Shepp, je malo po prelomu tisočletja, ko je začel sodelovati z raperji in beatboxerji, v nekem intervjuju izjavil, da free jazz kot umetniški izraz ne more biti več reprezentativen glasnik črnske skupnosti. Kot angažirano glasbo temnopoltih v novem tisočletju je prepoznal predvsem hiphop in s tem simbolno predal štafetno palico mlajši generaciji. Irreversible Entanglements, ki nedvomno so mlajša generacija, zvenijo in delujejo kot free jazz band iz 60-ih ali 70-ih let prejšnjega stoletja. Poleg Moor Mother so v skupini še Keir Neuringer z alt saksofonom, Aquiles Navarro s trobento, Luke Stewart s kontrabasom in Tcheser Holmes za bobni. Zvenijo podobno kot na primer Art Ensemble of Chicago, razne zasedbe Maxa Roacha ali New York Art Quartet s poezijo Amirija Barake. Vnaprej pripravljenega materiala je malo, večinoma so takšni le teksti in melodični fragmenti, glasba se dogaja na licu mesta, torej na koncertu ali v studiu. Prav ta skupnostni način delovanja in ustvarjanja ter zven zasedbe, ki nas vrne šestdeset let v preteklost, sta sama po sebi odlična kritika današnjega časa in jazzu vračata relevantnost kot družbeno-politično angažirani umetnosti. Še vedno se ni nič spremenilo. Kljub ogromnemu napredku tehnologije, znanosti, humanistike, kritične misli in še česa smo še vedno tam. Na robu, marginalizirani, željni revolucije.

Liberation-oriented free jazz collective
 / 17. 2. 2018

Album sestavlja pet skladb, začenši z naswingano The Code Noir/Anima, naslovljeno po zloglasnem zakonu iz časov Ludvika Štirinajstega, ki je med letoma 1685 in 1848 urejal področje ravnanja s črnimi sužnji. Pihalni bluesy liki, ki lebdijo nad močno ritmično podlago, dopolnjujejo vprašanja, ki so v sedanji situaciji namenjena celotni populaciji, ne le temnopoltim: »At what point do we stand up? / At the breaking point?... At what point do we give a shit? / Do we stand up and say something?« Tudi sicer vprašanja in domneve predstavljajo rdečo nit govorjene besede na albumu. Na primer v naslovni, najdaljši, fire music skladbi, ki predstavlja zaslišanje policista, odgovornega za uboj temnopoltega Akaia Gurleya: »Who sent you?/ What did they tell you?/ Oh, you must be here to make sure the kids get home from school safe.« Ali pa v Blues Ideology: »The pope must be drunk!«, podkrepljeni z afro ritmom, polomljenimi saksofonskimi linijami in občasnim razpadanjem ritem sekcije, ki nam zvočno slikajo norost elit in absurde njihovih javnih nastopov.

Irreversible Entanglements z drugo ploščo ostajajo zvesti svojemu zvenu in poslanstvu. Nastali so na protestih proti policijskemu nasilju leta 2015. Danes, pet let kasneje, opozarjajo na isti problem. Ob ravno pravem času, ob velikem globalnem pohodu fašistoidnih tendenc, so jazz znova opolnomočili s kritično noto, ki jo je po mnenju mnogih izgubljal že desetletja. Obudili so zvok in zahteve svojih duhovnih mater in očetov - današnje generacije namreč le stežka poustvarijo zanos in odločnost buditeljstva iz druge polovice dvajsetega stoletja. Namesto tega je, nepopustljivosti navkljub, v tej glasbi čutiti grenkobo in kanček razočaranja, da se sanje skoraj treh generacij niso bistveno spremenile.

Ob trenutni situaciji v ZDA plošča Who Sent You? zveni kot produkt najnovejšega vala vsesplošnega ogorčenja nad rasizmom, a je izšla že dva meseca pred tem, 20. marca. Fatalistično bi lahko rekli, da pravzaprav ni važno, če si le dovolimo nekaj romantiziranja in domišljije, pa je morda ravno dotični album med karanteno nagovarjal množice protestnikov. Morda bi ob drugačnem povodu za nemire na posnetkih zdaj gledali transparente  z napisi Who Sent You?! ali pa No Mas!, povzeto po še enem naslovu skladbe. Morda pa bo naslednji album zasedbe nosil naslov We Can’t Breathe. Če se seveda vmes nekaj ne bo drastično spremenilo …

Zasedbo Irreversible Entanglements boste v četrtek, 18. junija, lahko ujeli v parku pred Cankarjevim domom na festivalskem platnu Jazz festivala Ljubljana!

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness