Sledili smo sirenam, ki so nas privedle do otočka sredi širnega oceana glasbene globalizacije. Gre za majhno, izolirano čer. Za vulkanski konglomerat, katerega erupcija razsvetljuje tudi ljudi. Odmaknjenost je predpogoj za nekaj drugačnega. V internetnih vodah jih radar le redko zazna in tudi zato so lahko Islet predstavili unikat - Illuminated People!

Pred mesecem dni se je pojavil prvenec valižanskega benda Islet in že na startu je treba omeniti, da se kar nekaj časa ni pojavil album, ki bi tako pritegil na prvo poslušanje. Včasih se zazdi, da je glasbena industrija res v inovativni slepi ulici ali pa da je poslušalstvo spranih ušes postavilo lestvice nizko. Dolgočasnost in dekadenca kraljujeta, zato so albumi, kot je Illuminated People, nuja in balzam.

Cardiffski eksperimentalni indiejevci so pred težko pričakovanim prvencem predlani izdali kar dva mini albuma - nojzi Celebrate This Place in eksperimentalnejši Wimmy. Tribalne ritme in vokale iz onstranstva je četverica, ki z inovativnimi rešitvami včasih preseneča še sebe, prenesla tudi na Illuminated People. Na njem se uspešno izmikajo vsakršnemu približevanju splošno sprejemljivim konvencijam, če pa že zaidejo na stranpoti, sledi v istem komadu nenaden, nepričakovan preobrat z briljantnimi miniaturami žgočih klaviatur ali pa ritmični preskoki dveh bobnarjev. Ta pot nikoli ne bo peljala v mainstream, uživanje ob zvokih z albuma pa se bo močno zasidralo v naši psihi. Progresivna psihadelija je namreč njegova močna komponenta, postavljena na temeljih večplastne ritmične hrupnosti in hipnotičnosti krautrocka.

Globalizacija unikatom ne daje veliko možnosti in prostora, če pa že, se dostikrat izgubijo v internetnem smetišču. Če hoče biti bend poseben, se mora spoprijeti s samoizolacijo. Islet so informacije o svojem delovanju spuščali v internetno polje po semenih, zato pa so mit o bendu, ki prihaja nekje iz valižanskih rudarskih oken, hranili s seizmičnimi koncerti, predvsem na britanskem otoku. Okupacija Evrope šele sledi. To, kar je slišati na odlični plošči, je zaokrožen in močno spoliran povzetek njihovih živih nastopov, preko katerih so si ustvarili kulten status. Če omenimo še kengurujske skoke in opičje krike na koncertih, se zdi, da imamo opravka z živalskim kolektivom.

Uvodni komadi plošč so imeli vedno nekakšno čast in funkcijo predstaviti bend in ploščo na najbolj verodostojen način. Plošče krautrock in prog bendov so imele nemalokrat več strani kot komadov. Danes pa mnogi ne bi niti pomislili za uvod postaviti daleč najdaljši komad in že tu, na samem začetku, se Islet razlikujejo od mnogih. Epski, skoraj desetminutni Libra Man nam do potankosti nakaže, kam nas bo, nas razsvetljene ljudi, popeljala glasbena avantura. Ta je polna vsega. Šopek zvokov in stilov je bogato odišavljen in ko se že zdi, da se bo začelo ponavljanje, se proces dešifriranja šele začenja. Shizofrenija je na pohodu. Nikoli ne veš, kaj te čaka, ključa pa ni. V tropsko melodijo, v to glasbeno tihožitje, naenkrat prodrejo težka mračnost in abstraktni prijemi. Kot bi novi val iz Sirije poplavil Karibe. Tanke, lomljive ritme zlomijo trše distorzirane klaviature, te pa mazilijo nosni in sanjski, dualni eho vokali v ozadju, v senci stereo laboratorija. Mesta za stare, utrujajoče klišeje, ne najdemo. Gre za zgodbo, znotraj katere se berejo podzgodbe, konca pa v paleti neštetih zvokov ne gre uzreti. Intro in outro komadov imata zopet svoj jaz. Okusno pojavljanje kitar pa za trenutek ustavi zvočno sliko, v obrisih katere prepoznamo iz naftalina privlečene madžarske Kampec Dolores. Po Joy Division in The Eternal pripada srebrna medalja za najtemnejši vhod v komad komadu A Warrior Who Longs To Grow Herbs. Tako preko gotskih manipulacij a la Miranda Sex Garden in Jarboe ter akustičnega bisera We Bow pridemo do zadnjega komada A Bear On His Own, do maničnega karnevala, na katerem se gostijo tudi The B 52's.

Islet so v petdesetih minutah strnili več kot mnogi drugi bendi v celi karieri. Bizarno privlačen Illuminated People je album-kolaž vseh zvokov, ki so jih kdaj slišali. Na trenutke zveni kot kompilacija, ne pa delo enega samega benda. Danes, ko vsi več ali manj zvenijo kot vsi, imajo Islet že tisto bistveno – identiteto! So svetilnik, ki opozarja na nesmisel ponavljanja, album pa ena od dveh stvari, ki jih vzameš na samotni otok. Druga je gramofon.

pripravil Robert Suša