Inexhaustible Editions, 2022

Med letoma 1963 in 1967 je angleški eksperimentalni skladatelj, improvizator, politični radikalec in praktik Cornelius Cardew zasnoval v konceptualnem smislu nadvse lucidno, v tipografskem pa preprosto čudovito 193-stransko grafično partituro komada Treatise. Srž namembnosti pričujoče kompozicije je bila v poskusu osvoboditve glasbe od rigoroznega objema tradicionalne notacije, s tem pa v nekoliko širšem prizadevanju za korak vstran od predpostavljenega elitizma povojnega modernizma in drugih takrat navzočih praktičnih in formalnih postavk panevropske umetne glasbe. To in druge – mestoma bistveno bolj politično naravnane – borbe je Cardew predano bil praktično do samega konca svojega življenja. V tem vsekakor ni bil prvi, še manj pa zadnji. Je bil pa v svojem gromkem angažmaju, v pragmatično oporečniški drži znotraj akademskega polja in v čvrstem nagonu za revolucionarno akcijo zagotovo eden pronicljivejših, zlasti na Otoku. 

Tu se mimogrede v ospredje pririne razmislek o pridevniški rabi besede eksperiment v kontekstu označevanja glasbenih izrazov in form muziciranja – Cardewa smo vendarle na začetku relativno nonšalantno oklicali za eksperimentalnega skladatelja. Corneliusova drža je bila v svojem temelju vedno eksplicitno opozicijska – tudi lastne prakse in obče prijeme institucionalizirane avantgarde je denimo v zloglasni knjigi Stockhausen Serves Imperialism ostro obsodil in razgalil mnoga intrigantna notranja protislovja. Njegovo glasbeno delo ravno tako jasno stoji kot uperjeno v potenciale praktične negacije vzpostavljenih paradigmatskih okvirov. Ravno v vsem slednjem je Cardew pravnomočno eksperimentalen. V zadnjem obdobju pa je glasbeni eksperiment oziroma konkretno označevalec »eksperimentalno« najpogosteje uporabljen kot goli predikat, ki v smislu glasbene vsebine določene žanrske godbe napeljuje na bolj ali manj nereflektirano čudnost in/ali eklektičnost uporabljenega materiala. Izven računice je torej odvzeta temeljna refleksija o dejanskosti forme, o pogojih njene standardizacije. V takšnem kontekstu je »eksperimentalno« v glasbi zgolj sopotnik njenega trženja – posebna niša za poseben profil potrošnika.

Naj se zgornjega ne tolmači kot žugajoče moralne obsodbe. Za tovrstne in druge tendence obstajajo konkretni sistemski razlogi. Tako kot za tiste znotraj potencialne refleksije o odsotnosti mlajših improvizacijskih oziroma novoglasbeniških grupacij, ki bi se v svojem delovanju ukvarjale z odkrito politizacijo. Skratka grupacij tipa AMM, še prej pa tiste druge polovice Scratch Orchestra – član prve in ustanovitelj druge je bil Cardew sam. Vendar so vse to bistveni razmisleki, okrog katerih v kontekstu tokrat obravnavane plošče preprosto ne moremo. V igri je namreč ravno grafična kompozicija Treatise, ampak, kot bomo videli, po svoje povsem odtujena od svoje prvenstvene vloge. 

Širokopotezni tolkalec Jaka Berger oziroma Brgs je 12. novembra letos izdal že svojo tretjo ploščo, na kateri se primarno ubada z interpretacijo grafik na straneh obsežne partiture Treatise. Izšla je pri domači založbi Inexhaustible Editions. Založbo vodi László Juhász, ki je med drugim Brgsa spodbudil, da se tokrat v nalogo poda brez sintetičnih vstavkov in elektrofonskih primesi, torej opremljen izključno s svojim bobnarskih setom in raznimi rekviziti in preparacijami. To je tudi storil. V enajstih, v povprečju relativno kratkih komadih na albumu Brgs v mnogoterih slogovnih potezah interpretira enkrat posamezne, drugič na podlagi lastnega semantičnega sistema združene strani partiture, vse brez njemu še tako ljubih sintetizatorskih kooperacij. Pa naj ne bo pomote, tu ne gre za sprotno improvizacijo ob branju navzočih grafik – Cardew sicer namensko ne predpostavi nobenih konkretnih navodil za branje in izvedbo, a naj bi bila srž interpretacije vseeno v vnaprejšnjem dogovoru o pomenu znakov in simbolov, ki naj ga nato izvajalec ali skupina udejanja skozi muziciranje.

Tako kot za umetniške procese onkraj komercializacijskih poti v splošnem velja, da v toku zgodovine postajajo vedno bolj individualistični, zreducirani na temelje golega odnosa umetnika in njegovega izkustvenega aparata do umetniškega dela, je tudi Brgsova najnedavnejša interpretacija Treatise predvsem to. Se pravi dogodek za vajo, za dograjevanje, nadgrajevanje in klesanje glasbenikovega interpretativnega aparata, vzvodov muzikalnih sposobnosti in tako dalje. Je skratka nekaj izredno osebnega, povečini stvar Brgsovih individualnih umetniških ambicij. Tudi sam je denimo dejal, da je ne glede na sodelovanje v delavnici Corneliusovega sogodbenika in tovariša Keitha Rowa začel graditi povsem lastne moduse branja in interpretiranja Treatise. Seveda je tudi to ena predpostavljenih namembnosti kompozicije, kar želimo artikulirati je le to, da delo v tem primeru skoraj popolnoma obide resno opozicijsko držo do dominantnih struktur umetne glasbe ali kakršenkoli politični naboj. Glasbeni eksperiment se nam tu zloži na občo dejanskost umetnika na robu kulturno-glasbenega polja znotraj kapitalističnega produkcijskega načina, na dejstvo globoko individualiziranega procesa umetnikovanja. 

Brgsa in njegovega novega dela z vsemi zgornjimi pomisleki nikakor ne kritiziramo. Skušali smo zgolj osvetliti nekatere druge danosti glasbenega dela v splošnem, tiste, ki niso vezane zgolj na končni glasbeni produkt. Na tem mestu v branje ponujamo še prispevek Iča Vidmarja, iz katerega smo tudi delno izhajali – Čas odločitev: Britanska eksperimentalna in improvizirana godba v šestdesetih in sedemdesetih letih. Zapis je nastal leta 2016 na pobudo Zavoda Sploh ob koncertu Johna Tilburyja – še enega Corneliusovega sodelavca – v Cankarjevem domu.