James Ferraro: Human Story 3

Recenzija izdelka
13. 8. 2016 - 19.00

Samozaložba, 2016

 

Plodoviti čudežni otrok ameriškega podtalja James Ferraro že več kot desetletje raziskuje različne preplete aktualnih in preteklih žanrov, ki jih preudarno združuje v svojo eklektično in inovativno glasbeno prakso. Prvič je njegovo ime doseglo številčnejša ušesa, ko se je v drugi polovici prejšnjega desetletja vzpostavil kot eden pomembnejših akterjev na področju tako imenovanega hipnagogičnega popa, nekakšnega retronostalgičnega, v spanju hodečega lo-fi nojza, ki bi ga lahko smatrali za enega drznejših predhodnikov danes zavoljo napihnjenosti že zelo vprašljivih muzik s fetišem analognega kasetnega šuma. Ta je bil dolgo nepogrešljiva lastnost tako njegove solistične glasbe kot tiste, ki jo je ustvarjal v duetu The Skaters s Spencerjem Clarkom. V tistem času je Ferraro za snemanje uporabljal predvsem zastarelo analogno opremo in nato svojo glasbo sam distribuiral s pomočjo CD-R-jev in kaset. Na ta način je izdal več kot 50 albumov, ki počasi akumulirajo kultni status.

Tovrstne lo-fi šumeče ambiente pa je leta 2011 velikopotezno zamenjal s sterilnim digitalnim prostorom albuma Far Side Virtual. S slednjim je poskušal zajeti zvočnosti telefonskih zvonjenj in vzdušja korporativnega muzaka devetdesetih, vendar pa je se je projekt razrasel v širši kontekst glasbenega tipiziranja globalizirane hiperrealne sedanjosti in v razosebljeno vizijo s tehnologijo vedno tesneje prepletene prihodnosti. Ta takrat izredno polarizirajoča plošča danes velja za enega najpomembnejših katalizatorjev vaporwavea, sedaj že zelo razvitega glasbenega fenomena, ki je začel pridobivati zalet okoli leta 2012 in se do danes uspel razviti v dodobra razvejano tokovje različnih podžanrov. Vaporwave danes vidimo kot ključen dejavnik sodobnega internetnega podtalja tako po zvočni plati kot po vizualni estetiki in mentaliteti ter z njimi povezanimi premiki načinov poslušanja.

Far Side Virtual, na katerem se je Ferraro še vedno občutno naslanjal na preteklost, je v kontekst producentskega raziskovanja uspel vpeljati fascinacijo s kapitalističnimi ideali osemdesetih in devetdesetih let. Tako je zajel takratna, skozi današnji retrofuturistični pogled naivna pričakovanja, povezana s tehnološkimi komoditetami prihodnosti – torej glavna tematska polja, s katerimi se ukvarja vaporwave oziroma vsaj njegove zgodnje različice. Tako vzpostavljene tematske in zvočne karakteristike so v posledični eksploziji vaporwavea prevzele številne posameznike z vsega sveta, ki so se, opremljeni z osnovnimi programi za glasbeno produkcijo in skriti za bizarnimi psevdonimi, lotili zvočnega eksperimentiranja ter tako počasi kultivirali zanimiv nov odnos do kontraintuitivno razrezanih in razpotegnjenih lo-fi zvočnosti. Ta bojda prvi internetni glasbeni žanr pa je bil kljub vsemu v veliki meri apropriiran s humorjem ali preprostimi in nereflektiranimi trendovskimi nostalgičnimi fetiši. Vendar pa je kljub vsemu vsaj nekaterim drznejšim raziskovalcem nudil tudi možnosti kompleksnejših in večplastnejših, predvsem pa konceptualno širše zastavljenih del, ki so to glasbeno gibanje razvijala dalje vse do danes.  

Ferraro se je po Far Side Virtual sicer posvetil raziskovanjem najrazličnejših žanrskih form, od nekakšnega disfunkcionalnega R&B-ja in mračnjaških ritmoklepaških eskapad do zelo zgodnjih pregibanj danes mimo standardov klubske infrastrukture  že zelo razdelanih in pregnetenih form DJ-miksa. A skozi vse te – retrospektivno gledano – raznolike in inovativne podvige je vedno prispeval svojstven komentar družbene realnosti, večinoma posredovan skozi prizme nostalgije in spomina. Z letošnjo, tokrat obravnavano ploščo Human Story 3 je tak komentar konceptualiziran predvsem okoli našega pogleda na prihodnost, skozi katerega se odražajo tudi naša pričakovanja, strahovi in vrednote.

Human Story 3 skuša v svoji izrazito digitalni, sterilni, a obenem srhljivo topli zvočnosti tematizirati odnos in hkrati prepad med človeško in umetno inteligenco. Izpopolnjene simulacije orkestralnih inštrumentov in zborovskega petja so na mestih pospremljene še s sintetičnim govorom, ki sprijaznjeno deklarira imena multinacionalk, različne, v sodobni turbokapitalistični in hiperindividualistični dobi aktualne fraze ter različne poetične in narativne vstavke. Poleg tega zavestno omejenega nabora zvočnih elementov pa so povedne tudi same kompozicije, ki v bizarnih prepletih melodičnih zaporedij večinoma delujejo, kot bi bile umetno ustvarjene s pomočjo algoritmov in nevronskih mrež. Tak patos kljub toplim in prijazno zvenečim zvokom izziva meje kohezivne sporočilnosti, kar nas potiska v dvom glede zares zavestne ustvarjalne entitete v ozadju.

Tudi glede na Ferrarove orise osnovnih premis naj bi plošča Human Story 3 služila kot slavospev napredku človeštva, že od nekdaj tesno povezanega s tehnologijo, eksponentna rast katere že dolgo generira tudi številne pomisleke, ki prevprašujejo cilje tega napredka in tematizirajo pojem 'človeškosti' v vselej naprednejših kontekstih sodobnih tehnologij. Ferraro je v odnosu do teh vprašanj sicer optimist, vendar izpostavlja tudi problematične aspekte tesne povezanosti tehnološkega razvoja s kapitalističnimi strukturami moči. Poleg tega bi njegove prej orisane kompozicijske poteze in odločitve lahko razumeli tudi kot strah pred tehnologijo, ki inherentno homogenizira. Taka interpretacija ploščo umešča nekam v tako imenovani 'uncanny valley', torej na srhljivo mejo med človeškim in umetno človeškim. Video za zadnji komad s plošče nas denimo izpostavlja nelagodno preprostim simulacijam medčloveških odnosov, ki skozi tehnofobično prizmo delujejo kot prikaz tehnološke zasužnjenosti ali pa kot pogled na aktualno raven kompleksnosti človeških sistemov merjenih skozi optiko umetne superinteligence. 

Ferraro seveda ne ponuja končnih odgovorov, prej le dialektično tematizira in prevprašuje tehnološki napredek in z njim povezano izgubo 'človečnosti', ki pa je morda v resnici le njen razvoj. Odpira torej vprašanja glede vrednot družbe, ki vedno hitreje drvi v avtomatizacijo in individualizem, vprašanja glede vrednot, na katere se bomo zanašali pri izgradnji umetne inteligence, in glede vrednot, ki se jih oklepamo v strahu pred prihodnostjo. Rečeno drugače – Ferraro nas z optimizmom, a previdno in preudarno pripravlja na tehnološko singularnost. Čaka nas namreč še veliko odprtih vprašanj.

 

"It would be a great tragedy if artificial superintelligence is never developed."

 

James Ferraro - Plastiglomerate & Co. - Human Story 3
Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.