ŠKUC, 2022

Ušesa usmerjamo v nov prispevek k domačemu kantavtorskemu kanonu, albumu glasbenice Jane Beltran, poimenovanemu To the Moon. Plošča, izdana pri založbi ŠKUC, prihaja dve leti po prvencu Amoretti, ki je Beltran, prej znano iz dueta All Strings Detached, prvič predstavil kot samostojno ustvarjalko. Čeprav je Beltran debi izdala šele leta 2020, so skladbe zanj nastale že leta 2014, kar pomeni, da je njena nova plošča, izvzemši izdelke v duu z Vesno Godler, v resnici glasbeničina prva sveža izdaja po osmih letih.

Plošča To the Moon je v primerjavi s prvencem Amoretti kompozicijsko preprostejša in bolj neposredna, kar pa je s produkcijskega vidika glasbenici v resnici otežilo delo. Amoretti je namreč nastal v njenem spalničnem studiu, uporabila pa je množico inštrumentov, med drugim električno kitaro, bas, pianino, melodiko in efekte ter seveda zanjo značilno elektroakustično kitaro. Tokrat se je, zahvaljujoč ameriškemu producentu in kantavtorju Chrisu Eckmanu, snemanja lotila v pravem studiu in z drugačnim pristopom. Svoje vokale in instrumentalno podlago je snemala sočasno, zaradi česar je bil proces snemanja zahtevnejši, rezultat pa zveni bolj spontano in živo. Takšna snemalna metoda daje skladbam svobodnejšo obliko, vendar lahko z vidika glasbe omejuje skladateljsko kvaliteto in zvočno paleto. Na srečo Beltran pokaže skladateljski napredek, saj se ji uspe prilagoditi produkcijsko zelo omejeni svobodi in napisati skladbe, ki se zlahka kosajo s tistimi na prvencu.

Ključni del novega albuma je prav zatekanje k osnovnim zvokom, s katerimi je glasbenica dodobra seznanjena. Preprost, čist zvok elektroakustične kitare je obogaten s precej radodarno dozo reverba, zaradi česar tudi preprostejši deli kompozicije zvenijo bolje v praksi kot na papirju. Prepoznamo lahko spretnost glasbenice na inštrumentu; kljub zahtevnosti snemanja slišimo, da posveča pozornost dinamiki igranja in navidezno improviziranemu brenkanju, ki pa je v resnici odraz glasbeničinega občutka za skladbe in premišljenega igranja pri snemanju. Zaigrane note so namreč skrbno izbrane in previdno dozirane, reverberiran arpeggio akordov pa poskrbi, da glasba plava nekje onkraj pojmov ritma in tempa. Ko glasbenica boža strune ob premikanju prstov po vratu kitare, lahko zaslišimo tisti znani, svetli zven, ki zaradi prostornosti kitarskega zvoka učinkuje perkusivno in tako po svoje nadomešča klasične ritmične elemente.

Ambientalni ton kitare skupaj z napol odpetim vokalom vzbuja občutek, da je album nekakšna mešanica glasbe, meditacije in poezije. Petje je hkrati zasanjano in lucidno, glasbenica pa v zase značilnem slogu meša petje s šepetom in mehkim govorom, s čustvenimi poudarki, ki se skrivajo v verzih. Prav občutek Beltran za vokalizacijo besedil ustvari iluzijo, da poslušamo njena pisma ali poezijo, kar seveda okrepi poslušalsko izkušnjo. Za razliko od prvenca, na katerem so besedila napisana v slovenščini, se je na albumu To the Moon glasbenica odločila peti v angleščini, saj je čutila, da se v tujem jeziku lažje izraža. Besedila so dovolj spretno napisana, da zakrijejo pevkino introspekcijo s tančico skrivnostnosti, hkrati pa so sestavljena iz oblikovno zelo prostih verzov ter nekaterih ponavljajočih se elementov zunaj klasičnih struktur komadov, zato zvenijo kot osebna mantra avtorice, ki dopolnjuje zelo intimno izpovedovanje njenega mehkega vokala.

Plošča To the Moon je dokaz kantavtorskih sposobnosti Jane Beltran. Kljub njeni preprostosti – pravzaprav pa tudi zaradi nje – je mogoče slišati, da je Beltran kot glasbenica od zadnjega solo projekta napredovala. Vendar pa se recenzent ne more znebiti občutka, da sta preprosta zasnova in produkcija projekta neke vrste poskus dokazovanja ali vježbe v igranju, ki jo glasbenica počne samo zase. Glasbenica si je resda upala poskusiti nekaj novega in zahtevnega, pri čemer je bila vsekakor uspešna, vendar na račun tega poslušalska izkušnja nekoliko trpi. Kljub prijetni, izkustveni transcendenci albuma sčasoma zaradi omejene oblike in enovitosti zvoka začutimo monotonost. A če sodimo avtoričin koncept plošče, je izvedba uspešna, muzika pa večinoma dovolj prijetna in zanimiva, da se ji lahko prepustimo in odplavamo na njenih zvočnih valovih.