JAŠA s KALUJEM in Bowrainom: Bloom

Recenzija izdelka
9. 7. 2022 - 19.00

Kamizdat, 2022

 

Posebna edicija Vrtnega kavč festivala ali vikend žive muzike
 / 12. 5. 2021
Urni glasbeni entuziasti Ljubljane, ki ste maja lani na Kavč festivalu ujeli prve utripe glasbenih nastopov v živo po obdobju zatišja, ste lahko na nek nedeljski dopoldan vrh stanovanjskega bloka ujeli tudi dvojec Not Exactly Lost. Ali pa na letošnji ali lanski izvedbi Festivala MENT, ali pa v Centralni postaji davnega leta 2014, enkrat po odstopu Bratušek. Pa zagotovo še marsikje. Projekt že vrsto let vodita Tine Grgurevič – Bowrain in Luka Uršič – KALU. Prvega poznamo zlasti kot solo ustvarjalca ambientalnih pop klavirskih skladb, slednjega iz prvotne postave ansambla Your Gay Thoughts in kasneje kot vodjo projekta KALU & the Gradient. Duo Not Exactly Lost spretno izkorišča prednosti obeh članov, njune nevsiljive, lahkotne kompozicije pa delujejo kot terapija od vsakdanjega trušča – gradbenih strojev, prometa ali pa našega zapriseženo alternativnega radia.

Tretji akter albuma Bloom prvenstveno ni glasbenik, čeprav se je preizkusil že tudi v muziciranju. JAŠA, kakor se podpisuje sodobni vizualni umetnik Jaša Mrevlje-Pollak, je verjetno v tujini eno najbolj priznanih izvoznih imen slovenske umetniške scene. Leta 2015 je na primer zastopal Slovenijo na 56. beneškem bienalu. Letos predstavlja širokopotezni projekt Bloom, ki poleg glasbe, izdane pri založbi Kamizdat v obliki knjižice in USB-ključka, vključuje še mesec dni trajajoč projekt v Kinu Šiška. Ta ima doseči vrhunec 3. septembra s koncertnim dogodkom, s katerim bo obeležil deset let ustvarjanja akuzmatične glasbe za svoje razstave.

Levoprstna godba v belih sobanah.
 / 2. 1. 2014
Glasbo za JAŠEVE razstave so sprva pisali Bowrain, KALU in Janez Vidrih oziroma Junzi. S slednjima je začel tesneje sodelovati leta 2013, ko so kot bend Leftfinger izdali lasten album. Tudi kasneje je JAŠA ohranil stike z vsemi tremi ustvarjalci – tako je denimo posodil tudi vokal na Bowrainovem drugem albumu Distracted. Album Bloom torej raje dojemamo kot uro in pol dolgo kompilacijo glasbe, ki je nastajala med letoma 2012 in 2022 predvsem v vlogi spremljave JAŠEVIH razstav ali kot njihov zvočni del. To pojasnjuje, zakaj je brez strukture in nezaokrožen – ne odgovarja pa nam zares na vprašanje, ki se ob poslušanju prav tako vztrajno zastavlja: zakaj je bil izdan kot album?

Največja uganka so JAŠEVA besedila. Že v prvih sekundah uvodne Apnea's Rhapsody slišimo preludij: »My life is my interpretation of people's voices / It all fits into what I want it to be«. Začudeno ugibamo, ali gre bolj za ničejanstvo prve lige ali za mizantropno kritiko človekove svobode. Morda nekaj povsem tretjega? Na When Beauty nadalje slišimo ponavljanje besed »I am in love with / this world / I am in love with / this word«. Poleg prvožogaške besedne igre, ki temelji na stičnosti označevalcev – »world« in »word« –, skladba razočara tudi z repetitivnim aranžmajem. Poleg tega se poslušalec vpraša, zakaj nas pravzaprav zanima, ali JAŠA ljubi naš svet ali ne. Glede na avtorjevo aktivistično držo, ki podpira tezo solidarne skromnosti, je ironična razlaga verjetnejša od dobesedne – a vseeno vemo edino, da JAŠA pač ne ljubi tega sveta. Zdi se, da pisec ne zmore preiti lastnih avtobiografskih meja in da ostaja pri ekshibicionizmu svojega jaza.

Vzemimo drug primer: komad Saudade, ki je mimogrede podaljšana verzija istoimenske skladbe z Bowrainovega albuma, še spodbudi vtis nerodnosti z verzi »Don't panic / I'm not trying to cum in your face with / dripping depression«. Poleg metafore, izhajajoče iz nereflektirane dvojnosti »nedolžnih« čustev in »vulgarne« spolnosti, se v istem komadu pojavi še predvidljiva diada mlado/staro: »We were born and then we got old«. Zdi se, da JAŠA tu preudarja staranje, toda ob okornem izražanju osebnih tematik nam zanje pač ni mar.

Ravno nasprotno pa večplastna in zvočno prostorna produkcija albuma, kakor smo od Kamizdat že vajeni, navdušuje. Trije avtorji so v tem aspektu upravičeno suvereni. Pozitivno plat najdemo tudi v pisanju aranžmajev zlasti daljših kompozicij Bowraina in JAŠE na drugi polovici, ki so razgibane, JAŠEVA govorjena beseda pa se mestoma umakne in da prednost instrumentalom. Dobrodošli so tudi vokalni doprinosi finske kantavtorice Mirel Wagner in umetnika Jyrkija Riekkija ter JAŠEVE najstniške hčerke Bele Mrevlje. Ta posodi vokal na skladbi The Poet's Teacher, ki jo preveva reichovski melos minimalizma – izjemoma v nekem drugem, pozitivnejšem smislu, ki se razlikuje od dolgočasne repetitivnosti nekaterih drugih kompozicij.

Na naslovnici, ki jo je oblikoval Ivian Kan Mujezinović, trije avtorji stikajo glave, med njimi pa se iskrijo ideje projekta Bloom. Toda te iskre na albumu žal padejo vnemar. Glasba albuma Bloom je, če povzamemo, v glavnem potrata zgrešenega truda vseh sodelujočih, ki se je stekel v nastalo zmešnjavo, ter rezultat JAŠEVEGA precenjenega zaupanja v svoje sposobnosti tekstopisja. Domnevna visoka umetnost besedil, oropanih njihovega razstavnega konteksta, se nam kaže kot nedostopna in zato mestoma skoraj parodična. Presenetljivo je, da je založba Luke Prinčiča, tudi izvršnega producenta albuma, izdala izdelek, ki ni kos ostalim izdajam založbe – oziroma je, lahko bi rekli, njen prvi resnejši kiks.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.