Jenny Hval: Blood Bitch

Recenzija izdelka
17. 10. 2016 - 19.00

Sacred Bones, 2016

 

Živ je spomin na obdobje, ko smo v (pozno)najstniških letih vzdihovali nad filmom Donnie Darko, potovanjem skozi čas in druge dimenzije ter se istovetili s protagonistom Donniejem in morda še kom. Film je poskrbel tudi za bajno literarno referenco, ki je na zelo plodna tla padla zlasti v času pisanih najstniških agonij. V kratki zgodbi Destructors Grahama Greena, ki je omenjena v filmu, namreč najdemo zdaj že ponarodelo misel: » (…) and destruction after all is a form of creation.« Z odraščanjem se sla po goli destrukciji pri človeku običajno sicer nekoliko umiri, kar pa ne pomeni, da postane ideal kreativne destrukcije popolnoma nedosegljiv.

Nekaj takega pravi o svojem ustvarjanju tudi Jenny Hval. Da smo se njenemu novemu albumu približali z literarno referenco, ni naključje, saj je glasbenica doštudirala (tudi) kreativno pisanje, njen glasbeni doprinos pa je med drugim nezgrešljivo zaznamovan z zelo specifičnim pripovedništvom. A do tega še pridemo. Hval v nekem intervjuju o Blood Bitch povprašajo, koliko se ob lepoti svoje glasbe zaveda tudi njenih neprijetnih, motečih in vznemirjajočih elementov. Avtorica o tem sicer nekoliko predvidljivo, a zelo prepričljivo pove, da tu tako ali tako ni zato, da bi poslušalce zabavala, temveč zato, da nas spravlja v neprijetne položaje. In da tudi tistih harmoničnih in lažje poslušljivih delov glasbe ne ustvarja z namenom pomiritve, temveč zato, da na svoj način vznemiri. Lepota in destrukcija zanjo skratka nista ločena elementa, temveč nekaj dopolnjujočega se.

Omenjeno je pravzaprav razvidno iz večine njenega opusa, delno tudi na albumu In the End His Voice Will Be the Sound of Paper, delček katerega poslušamo v podlagi in je letos nastal v sodelovanju s kitaristom in skladateljem Kimom Myhrom ter Trondheim Jazz Orchestra. Še toliko bolj pa je oster aktualni Blood Bitch, ki bi verjetno težko izšel v bolj prikladnem trenutku. Leto 2016 je leto, ko se hkrati borimo za pravico do kontracepcije in splava, ko moramo žensko seksualnost ne samo zagovarjati, temveč vedno znova celo vzpostavljati kot nekaj legitimnega, in leto 2016 je leto, ko denimo naša nacionalna televizija ponižno daje besedo blaznim ljudem, ki blebetajo o sreči tega, da lahko žrtve posilstev ob tem zanosijo.

Tu nekje smo; zapredeni v svoje kokone z ustvarjalnimi, srčnimi in bolj ali manj razumnimi ljudmi, tam nekje zunaj pa se bijejo bitke, za katere si mislimo, da smo jih že dobili. Na svoj način v teh bitkah krvavi tudi Hval, ki je celotni album Blood Bitch osnovala zlasti na tematiki menstrualne krvi, vampirizma in preobrazbe. Pri tem se naslanja tako na zgodovinske in aktualne dogodke ter literarne junake kot tudi na lastne intimne vpoglede.

Glede na to, da pri svojem glasbenem angažmaju kot izrazno sredstvo izkorišča zlasti vokal, ne preseneča, da je tudi na tem albumu ta v ospredju. V skladu s specifičnostjo njene lirike, ki smo jo že omenili, pa se Hval ne zateka k pretirani uporabi prispodob in drugih, podobno blagih besednih figur. Pravzaprav so besedila njenih skladb tako zelo neposredna, da zvenijo kot naiven politični manifest, kar denimo vašo recenzentko občasno spravlja ob pamet, kljub temu pa trdno stoji na ogrodju osebnoizpovednega. Hval na Blood Bitch družbeno in intimno prepleta na tako spreten način, da nam ob tem enostavno mora biti nerodno. Znajdemo se na območju nepredvidljivega, neujemljivega, na območju, kjer bomo zaman iskali kategorije in vire moči, na kar odločno namigne tudi komad Untamed Region, v katerem Hval denimo uporabi izsek iz dokumentarca Adama Curtisa, ki govori ravno o politični (ne)moči posameznikov - (ne)moči, da bi katero od želenih sprememb izzvali že s striktno političnim delovanjem.

V glasbenem smislu se Blood Bitch giblje v okviru ustaljeno dostopne, a hkrati izjemno izzivalne indie estetike. Slednjo je dodatno opolnomočil norveški noise producent Lasse Marhaug, ki je odlično ujel inštrumentalno slikovitost in raznolikost albuma ter njegovo tematsko pomenljivost. Hval se namreč kljub večkrat izpričani lastni introvertiranosti prekleto dobro zaveda, da se marsikatero osebno nelagodje močno veže na že vzpostavljene družbene tokove, zato vanje neutrudno dreza in se iz njih v manični vznesenosti norčuje s pomočjo globoko intimnih izkušenj. Tudi na Blood Bitch se Hval drži te ustaljene metode, ki sicer ne prinaša katarze, kakršno bi si najbrž želeli, vendar pa poslušalkam in poslušalcem omogoča, da se vprašamo, kako v družabnem in političnem življenju brez sramu povedati nekaj, kar je res naše.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.