Kormorana: Leto
samozaložba, 2026
Dolenjski trio Kormorana je o najnovejšem albumu Leto na svojem profilu na Bandcampu zapisal sledečo misel: »9 let pozneje, 9 novih komadov.« Nobenega kompliciranja, nobenega ovinkarjenja. Zgolj pristno podgursko nažiganje. Vsekakor zelo enostaven zapis, ki pa še zdaleč ne prikaže tega, kar album v resnici skriva. Pa se poglobimo …
Album Leto je izšel 26. januarja v samozaložbi in po devetih letih nasledil odličen prvenec Ura. Pripravili so ga kitarist in vokalist Matej Počervina, basist Lenart Merlin in bobnar Maksim Špelko ter v studiu Lotos Music v Šentjerneju plato kontra prevladujočim trendom glasbene industrije posneli kar v živo. Svaka čast! Ploščo sta miksala kitarist in basist. Osnovni »power« trio že s kitaro, basom in bobni naredi veliko. Kot veste, Kormorana pičijo svojo različico stoner rocka, ki v osnovno formulo umiksa še sledi sludgea, progresivnega metala in luštne psihedelije. V veliki meri glasbeniki na svoj način preigravajo že preizkušene glasbene formule, ki so jih ustoličili Kyuss, Alice in Chains ali Mastodon, po drugi strani pa se poigravajo z vsem živim, in to v pravi meri in vedno s pravo dozo okusa. Album Leto je prekleto poslušljiv in zanimiv – je živahen in masiven, je umirjen in prijeten, je zoprno agresiven, je pust in zajeten. Deluje kot amfiteater, v katerega so spustili morje vplivov in zvokov, ki bi se navadno morali boriti drug z drugim. Toda Matej, Maksim in Lenart znajo ukazovati tem zvočnim silam in jih prilagajati lastni viziji.
Iz opisanega izpade, kot bi imeli Kormorana krizo zvočne identitete in poskušali igrati vse živo, kar je običajno recept za poraz. V svojo osnovno mastno, rockersko formulo resda vpletejo veliko drugih zadev, a je rezultat več kot le plata z zanimivimi skladbami. Je pravo supersonično potovanje, ki ga lahko doživite tudi brez pomoči kakšnih čaker odpirajočih substanc. Leto je poigravanje in preigravanje, vsekakor pa je razigran in hudomušen album. Atmosfera je zasanjana, a se znotraj teh sanj znajdejo prebliski kakšnih miselnih neviht, ki pa niso moteče in napadalne, le nepredvidljive in, kot nevihtam pritiče, hitro spreminjajoče se. Včasih je jasno, da smo slišali eno samo skladbo, drugič se ujamemo ob razmišljanju, ali so minile že tri skladbe, ko se bo pravzaprav še vedno vrtela ena. Odličen primer tega je Klepsidra.
Kormorana znajo biti tudi zelo agresivni, že na meji s psihotičnostjo, kar dobro ponazori mastodonovsko furiozni Mučeradovc. Kormonavt je nor inštrumental in vrhunec vsega, kar zmore ta trio, medtem ko je Vladih prav prijetno hudomušen, skorajda rahlo pankerski štikelc. Otvoritveni Pepel in krik kar kliče po štosu, kjer zvoni telefon in so na drugi strani Malik, ki kličejo, naj se jim vrnejo nazaj vodilni kitarski rif in vokalne harmonije, ki so jih itak kradli od Alice in Chains. Ampak zasanjano podgursko petje spominja celo na novejše Enslaved ali pa mračnjaške Get Your Gun. Člani benda svoje inštrumente drgnejo in tolčejo suvereno in drzno. Včasih so enostavni, včasih so zapleteni, ves čas pa izjemno poslušljivi in dostopni. Glasba ni komplicirana, je pa večplastna in vsekakor bogata. Poslušanje plošče Leto je zaradi tega res svojevrstni ritual.
Dragi poslušalec in poslušalka oziroma bralec in bralka, odpusti nam ta izliv pocenskega toka zavesti, toda težko predstavimo, kaj smo pravzaprav slišali. Vemo, da je dobro in da je vsekakor presneto vznemirljivo. Kormorana so drzni in izvirni znotraj prežvečenega žanra stonerja že zaradi tega, ker v svoje s fuzzom prepojene kitarske linije in špehast bas porinejo še prav noirovsko obarvan saksofon. Sliko obogatijo še s sinti ali pa celo s flavto. Da o kakšnih semplih ali vokalnih efektih sploh ne govorimo. V vso to prijetno blodnjo se prikradejo še subliminalna sporočila, ki so narečni miks med ljubljanskim govorom in pristnim podgurskim zategovanjem. Zvenijo kot Janez Trdina na šmarnici in hkrati na meskalinu.
Vrnimo se še k enemu zvočnem plusu: album je, to je treba še enkrat poudariti, šamar moderni zvočni produkciji. Tu ni spoliranosti. Vse zveni surovo, pristno in umazano, a na dober način. Pri bobnu je bas boben v ozadju, najbolj hrešči činela. Mali boben zveni kot karton. Vmes kitara prevlada skozi razrezano membrano starega ojačevalca in nato je nanjo naložen še kitarski efekt. V tem zvoku je prisotna potrditev sinestezije. Prav vohamo lahko čike iz placa, v katerem bend vadi. Bas je distorziran, masten in močan – hipnotični toni ne delujejo kot dim, temveč kot cedeča se mast. Kako za vraga jim je to uspelo?
Kaj je slabost take plate? Verjetno ni za vsakogar. Toda to je OK. Vsakdo si ne zasluži Kormorane in albuma Leto. Da bi namreč bili blagoslovljeni, se je treba prepustiti poslušanju albuma z dušo in telesom. Leto ne tolerira neke polovične posvečenosti, prav tako to ni glasba za ozadje, medtem ko nabijate igrice na telefonu ali pa se z umetno inteligenco pogovarjate o tem, kje ste zašli v življenju. Če menite, da ste plošči kos, dokažite to tukaj in zdaj in poslušajte album v celoti. Vsi, ki vstopate, v vsakem dimu se izgubite. Žgi!
Dodaj komentar
Komentiraj