Jeromes Dream: The Gray In Between (Microspy/Iodine Recordings, 2023)

Prebujenje znotraj specifične spregledane scene hardcore punka, bolje poznanega kot screamo ali skramz, se od konca prejšnjega desetletja dogaja v polnem zagonu. V preteklih štirih letih smo tako bili priča renesansi bendov, kot so City Of Caterpillar, Gospel in Saetia ter nenazadnje tudi Jeromes Dream, katerih novo ploščo The Gray In Between predstavljamo v dvojni Tolpi bumov. Trditev, da nova plošča tega zahodnoobalnega ameriškega benda predstavlja njegovo vrnitev, sicer ne drži popolnoma. Svoj prihod je zasedba namreč najavila proti koncu leta 2017 ter ga manifestirala v plošči LP leta 2019. Ta se je stilsko umaknila od njihovih korenin kaotičnega punka; približala se je ritmičnemu primežu noise rocka. Vendar pa je njihov premik v drugo sfero težkokitarske linije pustil nezadovoljne tako njihove ljubitelje kakor tudi kritike.

Navajeni smo že navigiranja ansamblov skozi nove slogovne prostore. Nekateri se izkažejo za posrečene, spet drugi razdvajajo poslušalstvo. Pogosti očitki ob spremembi jedrnega zvoka ustvarjalca morda tudi niso na mestu in so le prva šokirana reakcija na novo slogovno podobo, ki je pravzaprav izvedena zelo kvalitetno. Včasih pa je skok v druge žanre zgolj zaletava poteza benda, kar se je morda zgodilo v primeru predzadnje plošče Jeromes Dream. Mnogo poslušalcev zato letos ni preveč ganilo k poslušanju prvega singla Streched Invisible From London, ki je napovedal novo ploščo The Gray In Between. A tiste, ki so le vrgli uho na komad, je čakalo prijetno presenečenje – bend je zvenel skoraj identično kot pred dvema desetletjema. Vendar to ni bil star material. Gre za nove skladbe, ki se na plošči pletejo v 25-minutni šus.

Vrnitev k prvinskosti benda se je izkazala za dobro potezo. Vokalistu Jeffu Smithu iz glasilk uspe zbezljati neverjetno surovost in slišati je, da morda zveni še siloviteje kot na prvih posnetkih benda. Ob svojih zverinskih vokalih pa Smithu uspe držati dinamično basovsko linijo, ki se ji pridružita še Sean Leary s kitaro ter Erik Ratensperger za bobni. Trojica naplete razgibane teksture kaosa. Nasilen val tekom plošče prekineta dva krajša melanholična instrumentalna vložka – klavirski Cosmos In Season in kitarski Often Oceans. Poteza se morda na tako kratki plošči sprva zdi pretirana, vendar poslušalcu ob gosti zmesi drugih skladb pusti vsaj malo zadihati. The Gray In Between je močna vrnitev k formi, ki po drugi strani lepo demonstrira dolgoletno dejavnost zasedbe.

Ostraca: Disaster (Skeletal Lightning, 2023)

Z zahodne obale Združenih držav se bomo premaknili na vzhodno stran, natančneje v Virginijo, kjer domuje zasedba Ostraca. Z začetki v poznih dvatisočih, ko so še nastopali pod imenom Kilgore Trout, so igrali izredno hitro in intenzivno mešanico hardcora. Sprememba umetniške vizije tekom prejšnjega desetletja je povzročila transformacijo. Tako so Ostraca leta 2015 izdali prvenec Deathless. Podoba polurne plošče s šestimi skladbami in enobarvno naslovnico je postala recept za vsak njihov naslednji izdelek. Last leta 2017, Enemy naslednje leto ter nenazadnje Disaster.

Kljub njihovi uniformirani diskografiji lahko opustimo prepričanje, da bomo naleteli na enoličnost. Če so se na predzadnji plati Enemy spogledovali z atmosfero, so na tokratni Disaster veliko bolj naklonjeni raznim hardcore ritmom, kot so blastbeati in d-beat bobnanje, ki ga izvaja John Crogan. Še vedno lahko slišimo mehkejše postrockovske prehode, ki nemalokrat zrastejo v glasen krešendo. Kitarist Brian Russo poskrbi za srdite riffe, Gus Caldwell pa hrup dopolni z basom in parajočimi kriki. Ploščo definira silovita monumentalnost, ki pa v svoji pravi screamo naravi dopušča produkcijskim imperfekcijam, da jo naredijo pristno.

Videti je, da so Ostraca postali zares vešči v balansiranju svoje tehnične izpiljenosti ter strasti, in plošča Disaster to dobro posreduje poslušalcu. Zato ni nič čudnega, da se njihovo ime čedalje večkrat pojavlja med ansambli trenutne creme de la creme screamo in posthardcore scene. V njej delovanje bolje poznanih veteranov, kot so Jeromes Dream, ter bolj skritih bendov, kot so Ostraca, ne doseže mainstreamovske prepoznavnosti – kar pa v končni fazi postavlja dobre pogoje za iskrene in kvalitetne izdelke, kot sta plošči The Gray In Between ter Disaster.