Jimmy Cliff: Rebirth

Jimmy Cliff: Rebirth

Recenzija izdelka
28. 11. 2012 - 19.00

Universal, 2012

 

Jimmy Cliff, izvirni reggae junak, avtor in izvajalec, ki je prvi zapeljal svet z izrazno močjo jamajških godb, tisti možakar, ki mu je Chris Blackwell, ustanovitelj založbe Island, pripravljal teren, ki ga je kasneje osvojil Bob Marley, je zadnjih osem let po albumu Black Magic bolj ali manj počival, ampak pomanjkanja aktivnosti ni opaziti na albumu Rebirth.

Na albumu Rebirth se v družbi producenta Tima Armstronga, vodje zasedbe Rancid, velikega navdušenca nad jamajškimi godbami in občudovalca The Clash, vrača na izvir, na začetek, k svojim prvotnim glasbenim impulzom. Spoznala sta se na priporočilo Joeja Strummerja, katerega zadnji studijski posnetek je gostovanje na Cliffovem prejšnjem albumu in ki je bil tisti, ki je Jimmyju Cliffu omenil Tima Armstronga kot potencialno idealnega sodelavca. Jimmy in Tim sta začela sodelovanje lani z EP-jem Sacred Fire, na katerem sta se osebnostno in ustvarjalno spoznala ter odprla pot albumu Rebirth. 

Album Rebrith je eden tistih albumov velikih mojstrov, ki navdušuje s spontanostjo, prožnostjo, pristnostjo, skladnostjo pesmi in izvedbe. Vse te lastnosti glasbe poganja življenjska energija, ki sta jo vnesla tako Jimmy Cliff kot Tim Armstrong, ki je okoli svojega studijskega benda The Engine Room zbral glasbeno družbo, ki je naredila in iz gradiva ustvarila več kot nekakšen retro punky reggae party album. Rebirth prinaša zvok velikega glasbenika, ki je svoj izvirni slog, ustvarjen na prelomu šestdesetih v sedemdeseta, prenesel v 21. stoletje.

Na albumu ni praznega teka. Začne se s skladbo World Upside Down, vsebinsko posodobljeno pesmijo reggae pionirja Joeja Higgsa, v kateri poslušalca najprej povsem omreži medigra klaviatur, kitar in tolkal, nakar se oglasi Jimmy, ki ponudi trezni pridigarsko kritični, a humanistični pogled na absurdnost svetovne ureditve, in skladbo popelje v perfektno kombinacijo plesnega in protestnega. Tudi naslednja, One More, s svojim elastičnim ska ritmom in jasnim sporočilom, gre takoj v uho. V tretji, Cry No More, reggae baladici, pride do izraza Jimmyjeva soulovska duša, ki jo v primernem aranžmaju podpirajo ženski back vokali. V Children’s Bread na speven način predstavi politično angažirano sporočilo. Skladba Bang je počasnejši in težji reggae rock komad, ki lovi ravnovesje med ostro spaghetti western kitaro in svilenimi ženskimi spremljevalnimi vokali, in je primeren uvod za akustično priredbo klasike Clashov Guns of Brixton. V Reggae Music, nostalgičnem hitiču z odlično funky linijo na klavinetu, Jimmy poje o svoji karieri in opeva čare reggae glasbe. Outsider je hiter soul r'n'b v slogu Wilsona Picketta. Preko skladbe Rebel Rebel pridejo v prijetno priredbico Rancidov, Ruby Soho. Blessed Love s svojim poduhovljenim sporočilom pripelje do predzadnje pesmi Ship Is Sailing, rock steadyja,  ki zveni kot odmev skladbi Sitting In A Limbo, s slovitega albuma The Harder They Come. “Ladja pluje,” poje Jimmy, “in ne bo se ustavila, dokler se sami ne odločimo.”

Jimmy Cliff se je z albumom Rebirth vrnil k izviru svojega navdiha in si odprl nove možnosti. Renesančno.

 

Jimmy Cliff - Afghanistan
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.