Planet Mu, 2015

Čikaški žanr hiper-plesne glasbe footwork je po nepričakovani smrti svojega preroka Rashada doživljal rahlo krizo identitete. Čeprav je pri sceni, ki se je razvila iz mešanja booty house in ghetto tek glasbe, že od začetka sodelovalo veliko ljudi, je Rashadov doprinos k dvigu scene na mednarodno raven nepogrešljiv. Njegov vpliv ni samo definiral zvoka in ritmičnih vzorcev, ki so v žanru postali standard, ampak je pustil trajne sledi, ki še niso našle pravega naslednika, če bo kdaj do kakšnega sploh prišlo.

                

JLIN in njen prvenec Dark Energy je posrečen, mogoče ravno zaradi nekolikšne oddaljitve od Rashadove zapuščine, ki narekuje klasične 808 bobne v spremljavi s soul sempli. JLIN izhaja iz svojih izkušenj in se na footwork zanaša samo v smislu hitrega tempa in peščice ritmičnih trikov, ki so pri žanru že od začetka. Naslov Dark Energy naj bi v ospredje potisnil njeno fascinacijo s temačnimi občutki, iz katerih vleče navdih za glasbeno izražanje. Nekaj njene drugačnosti od značilno čikaškega footworka lahko verjetno pripišemo tudi temu, da sama ne stanuje tam, ampak v mestu Gary v Indiani. Izolirana od primarnega dogajanja v footwork sceni je bila primorana razviti svoj glasbeni dialekt, ki se od čikaškega razlikuje po manjši uporabi konfliktnih ritmičnih vzorcev, ki si podajajo štafeto. Album kaže njen interes za dekonstrukcijo beata, ki se po nizih triol dostikrat razsuje v nekakšen ritmičen kaos, ki ga JLIN v tračnicah spretno uporablja kot točke zaleta, iz katerih nato na novo izpelje nov odsek sunkovitega ritma. 

                      

Na albumu namesto prej omenjenih toplih ter včasih melanholičnih, soulovskih semplov prevladuje tudi sintetizirana zvočna spremljava bobnov, ki ji občasno doda tudi semple glasu. Njena sintetična zvočna spremljava in tipi semplov glasu, ki jih uporablja, pa naredijo album tudi temačno atmosferičen, na kar je nezgrešljivo ciljala. Tudi ko gremo mimo sugestivnega naslova albuma, imamo v komadih umeščene semple govora ali občasno kratkega dialoga, ki se ukvarjajo s tesnobnimi tematikami. A te negativne emocije, prisotne na celem albumu, so kvečjemu izgovor za brutalnost, ki jo doprinesejo brzostrelski ritmi, ki se, neznačilno za klasičen footwork, dvignejo tudi preko 160 bpm. Nasilje ritma komplementira žalost in jezo, ki se kažeta v izbiri semplov in splošni atmosferi albuma, prav tako pa to predstavlja iskren vpogled v njena izhodišča za ustvarjanje glasbe. Sama pravi, da ne more biti kreativna in izhajati iz veselih doživetij. „Creating for me,“ pravi JLIN, „is about feeling and impact.“

Sicer bi bilo verjetno nekoliko naivno trditi, da album predstavlja totalno novo poglavje v že tako in tako eksperimentalnem žanru, vendar vseeno predstavlja korak naprej, korak, ki se je začel kmalu po globaliziranju footworka, ko je ta, pomešan z evropskimi bass godbami, razvil nov pojem – juke. In medtem ko se že pri juke glasbi fokus oddalji od plesne arene, kjer tekmovalci drug drugemu nakazujejo svoje najboljše eksplozivno cepetanje, in se prestavi na ritmične vzorce, podkrepljene z vztrajnostnimi sint linijami, narejenimi za bolj evropejska klubska plesišča, se ta album izkaže še za nekoliko bolj eksperimentalnega. Čeprav tudi ta album pozira s celovitejšim ritmom in ne toliko ritmičnimi zankami ter se oddalji od vokalnih soul semplov in da prednost sintetičnemu vokabularju, kar je načeloma vse značilna razlika med juke in footwork glasbo, se album oddalji od bolj tipičnih odklonov s svojo bolj minimalistično estetiko in surovo intenziteto.

Glede na to, da je to šele njen prvi album, je mogoče prehitro reči, da je JLIN nekakšen Burial v footwork sceni, definitivno pa kaže interes za prihodnost žanra ter poskuša ukrotiti nove ritmične vzorce, ki zaenkrat, vsaj na domačih plesiščih, puščajo obiskovalce bolj zmedene kot kaj drugega. Z Dark Energyjem ji je uspelo ustvariti konceptualen album, ki hkrati raziskuje svoja občutja in išče pot naprej. Uspelo ji je tudi album povezati v koherentno poslušalsko izkušnjo, kar je vredno hvale, glede na to, da še kakšnim footwork veteranom tipa Traxman včasih uspe skupaj spraviti nekaj, čemur pravi album, a deluje prej kot zbirka komadov iz nekega obdobja.

Album kot tak je vredno priporočiti vsem navdušencem divje navitih ritmov in tistim footwork entuziastom, ki se sprašujejo, kaj zdaj, ko ni več Rashada.