Samozaložba, 2015

V današnji Tolpi bumov bomo poravnali še enega od lanskoletnih dolgov, o katerem bi se spodobilo kaj povedati. V samozaložbi izdan decembrski album One Must Depart je trenuntno najnovejši izdelek sicer precej obskurnega dvojca JMZM, predstavlja pa enega tistih primerov, v katerih debata o glasbenih žanrih odpade že kar na začetku. Kot pravita avtorja sama, gre bolj za ‘ples po tanki žici, ki loči glasbo od zvoka’. 

Za kraticami v imenu stoji reško-opatijski duo Josipa Maršića in Zorana Medveda. Oba sta veterana na področju dela z glasbo in zvokom - prvega poznamo na primer po delu v skupinah Let 3 in Gori Ussi Winnetou, medtem ko je drugi dolgoletni mojster zvočne produkcije ter skladatelj spremljav za filme in gledališke predstave na hrvaški sceni. Projekt JMZM združuje njune ustvarjalne moči že skoraj desetletje, relativna obskurnost pa je načrtna; projekt je zasnovan izključno na osebnem interesu raziskovanja globočin zvoka in ne čuti nobene potrebe po promociji. Tako ni noben od dosedanjih šestnajstih albumov in mini-albumov, izdanih pod to titulo, ugledal fizične izdaje, pač pa so vsi dosegljivi potencialnemu poslušalstvu na projektovem bandcampu.

Enako kot pri distribuciji pa Josip in Zoran tudi pri samem ustvarjalnem procesu novo tehnologijo sprejemata z odprtimi rokami. Na njiju deluje še posebej osvobojujoče: doseganje ciljev, za katere bi pred dvajsetimi leti potrebovala en kup studijske opreme, lahko dandanes učinkovito opravita z računalnikom. Poleg standardne in nadstandardne bere akustične opreme, oziroma, v citatu, ‘sve što je u stanju proizvesti zvuk’, se bavita tudi s sodobno programsko opremo za procesiranje zvoka, kot sta na primer Ableton in Cubase, pa tudi s kakimi manj znanimi in bolj modularnimi zvočnimi platformami, kot je na primer AudioMulch. Spajanje teh dveh svetov - torej, akustičnega in digitalnega - in hkrati brisanje mej med njima je ena od temeljnih idej projekta JMZM.

Album One Must Depart nadaljuje spektralistično zapuščino dvojca. S tem je mišljena lastnost glasbe, ki se namesto s strukturami pesmi, ritmiko in tonalnimi okolji ukvarja predvsem z zvočnimi teksturami, barvo zvoka, spektrom zvočnih frekvenc, ter s procesom razvijanja slednjih skozi čas. Puhlica ‘zvočno raziskovanje’ je tukaj nadvse primeren izraz, saj avtorja ob začetku muziciranja najverjetneje nimata v glavi celotne zvočne slike, pač pa pustita, da se sproti razvija in spontano povede v nove smeri. Na nek način gre za improvizacijo, a s tako glacialnim tempom sprememb, da izraz kot ga poznamo, postane nesmiseln.

Trodelno raziskovanje zvoka na albumu prične Fibrillation. Z mehkimi aritmičnimi vbodi sintetizatorja že v prvih trenutkih sproži občutek deja-vu: nemara v poklon, morda kot priredbo, ali pa celo po čistem naključju zvenijo ti vbodi popolnoma enako kot na albumu Aether skupine The Necks. Namernost reference ne bi bila nesmiselna, avstralski trio namreč pogosto raziskuje podobne zvočne smeri kot JMZM. Skozi razvoj kompozicije omenjeni vbodi začnejo pridobivati vse bolj organsko barvo, hkrati pa pridobijo šušljajoče ozadje, najverjetneje zgenerirano iz zvoka činel. V drugi polovici sintetizatorje zamenja klavir, šušljajoče ozadje pa nadomesti naraščujoč dron, ki vse skupaj povije v precej spokojno zvočno sliko. To spokojnost nato pretrga druga skladba, Joe Is Going Nowhere, ki je precej bolj segmentirana kot prvi del. Iz šumeče osnove se izmenično dvigajo različne zvočne pokrajine, ki komajda zaživijo preden spet poniknejo v šum. Zadnji del, Without Parachute, ki je s svojimi desetimi minutami dvakrat krajši od prejšnjih dveh, pa nato album zaključi s sicer sramežljivim uvodom, a močnim distorziranim zaključkom.