Avenue 66, 2020

Ameriška house glasba je od svojega spočetja v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot kakšna kraška reka nekajkrat poniknila, se prelevila, na novo pojavila in nato spet ponudila nov pogled ter pristop h grajenju zvena, ki pooseblja skupnost, saj mu ta pomeni največ in jo kljub svoji navidezni enoličnosti oziroma neskončnosti združuje v vsej njeni notranji raznolikosti. Prav skupnost je bila tista, ki je mladega Joeyja Andersona povlekla v newyorško housovsko podzemlje in na njegove izpostave nad zemljo – na ulice domačega New Jerseyja. Fant je v house vstopil prav tam, v različnih kotičkih ob reki Hudson, kjer so se v nekih drugih časih zbirale skupinice ljudi, ki so si svojo zabavo naredile kar same – sredi mestnega parterja. Tako je Anderson najprej vstopil v kroge, v katerih se je na ulici plesalo in battlalo, nato pa še v cikle neskončnih klubskih noči pregovorno izjemnega NY-house klubovja. Tako je v njem vzklilo posebno vesolje, ki je svoje korenine vleklo iz housovske tradicije devetdesetih ter klubskih izkušenj v času NY-house renesanse prvega desetletja novega tisočletja, iz potrebe po edinstvenem zvenu, osnovano pa je na plesu – verjetno izvirnemu poslanstvu housea. 

A plata Rainbow Doll, ki je ob kopici EP-jev Andersonova tretja dolgometražna kreacija v približno desetletju produciranja, vsaj v svojem začetku ni pretirano plesna. V sodelovanju z berlinsko založbo Avenue 66 objavljena plošča nam predstavi Andersonov omehčani zvok, v katerega se je po izletih bližje technu previdno premaknil v drugi polovici preteklega desetletja. Uporablja vokal, dolgo pozabljeni, a ključen housovski element, ki ga v nekako otožnih, nekoliko melanholičnih registrih drži skozi celoten tek plošče, svoja šifrirana sporočila pa dostavlja v nekakšni mantrični maniri in tako premleva motive iz svojih sanj. Inštrumentalno pa Anderson svoj zvok na tokratni plati zgradi iz abstrahiranih koščkov. Sintetizatorji se iz kompozicij nikakor ne bohotijo, rišejo svoje linije in v svoji melodiki iščejo posebno, značilno andersonovsko mistično vijugo. Bas je pogosto prisoten zgolj v kratkih, pridušenih in neinvazivnih oblikah, včasih celo odsoten. In skozi celotno plato je dinamika gibanja, ki žene potencialni ples, utirjena v enostavnih, morda celo simplističnih ritmičnih elementih. 

Joey značilno housovsko enakomerno ritmiko predstavi šele v sredini druge kompozicije. Album v svoji narativi na začetku lebdi v zvočno mlačnejšem, čudaškem vesolju Andersonovih hipnotičnih kompozicij, ki pa jim umanjka preobratov, presenečenj in obrv dvigajočih posegov. Vse se zdi nekoliko zadržano, pusto in morda celo dolgočasno. Komadi večkrat do kolen globoko zakorakajo v mešane, mračnejše tech-housovske odtenke, sicer pa v levopolnem housovskem abstrahiranju dobro zajamejo brezčasnost doživetja, plesa in izrazja housa. Najboljše Anderson prihrani za konec, ko iz kletke spusti pridušeni 303, ter se tako vrne v housovske pejsaže. V zadnjih treh kompozicijah napolni zvočno sliko, se močno približa klubskim plesiščem in s kronsko kompozicijo Can Not pokaže tudi kontakt s kompozicijsko dinamičnejšim housom. 

Rainbow Doll je soliden album, a do vrhunskosti v njegovi narativi Andersonu nekaj zmanjka. Manjka mesa, manjka ji zvočne širine in gostote ter verjetno tudi nekaj avtorjeve drznosti iz preteklih let. Ob večkratnih poslušanjih pa plata vendarle pričara nekaj izjemnih momentov, ima nekoliko počasen tempo in lok, ki se iz hladnih in temnih odtenkov prelije v toplejše barve mavrice. Tako gredo Andersonu pohvale v smeri zajemanja občutkov hipnotičnosti in dinamike plesišča, avtorjevega očarljivo čudnega glasbenega vokabularja in predvsem nekakšnega klang-geista poznih devetdesetih, ko so artistične, vokalistične house plate še imele mesto pod soncem. Ne pravimo, da ga za Joeyjevo plato ni, a vendarle se v soj izpostavljenosti ne more in ne želi prebiti.