Fire Records, 2022

V svoji nekaj več kot dvajset let dolgi karieri je Josephine Foster izdala kar sedemnajst albumov, poleg tega je lansko leto ustanovila še mini založbo Glorified Amateur Records, ki ji primarno služi za izdajo posnetkov lastne glasbe. Njena vedno zasanjana, neofolkovsko obarvana glasba, pomešana z edinstvenim vokalom, je doslej poskrbela že za mnogo navdušenih ljubiteljev retro folkovske glasbe. Konca svoje zavidljivo dolge glasbene poti pa kantavtorica še ne vidi na obzorju, saj se je letos podpisala pod še enega svojih mnogih projektov. Tokrat gre za album Godmother, ki je luč sveta ugledal 28. januarja pod okriljem založbe Fire Records.

Ustvarjalka je tokrat sama poskrbela za vse komponente plošče. Ob kitarah in glasu se je podpisala tudi pod moderno produkcijo. Zrežirala in realizirala je namreč vse psihedelične in sintesajzerske elemente svoje glasbe, prvič pa v njenem izdelku zaslišimo tudi elektronsko programirane bobne, za katere je prav tako poskrbela sama. Foster se ukvarja tudi z likovnim oblikovanjem in njena slika krasi albumsko naslovnico.

Josephine je sicer poslušalcem Radia Študent že dobro poznano ime. Bila je protagonistka številnih Tolp bumov, pred leti pa smo jo imeli v okviru Druge godbe možnost slišati v Klubu Cankarjevega doma. Tiste čase se je Foster potikala po topli Španiji, ki ji je dolga leta služila kot prebivališče in hkrati kreativno okolje, iz katerega je črpala navdih za večino svojih del. Pri Godmother pa se stvari malo spremenijo. Umetnica je namreč od izida svojega albuma No Harm Done leta 2020 zamenjala Cadiz na topli obali Španije za hladno gorovje svojega rodnega Colorada v Združenih Državah Amerike.

Vpliv »starega novega« okolja na Foster se jasno pozna. Načeloma klasično folkovska kantavtorica se tokrat dela loti iz zlate sredine med dream-popom in njej bližjim psihedeličnim folkom. Sama pravi, da se je z novo plato podala na dolgo zvočno potovanje daleč stran od naše preljube Zemlje, kjer je v astralnem svetu raziskovala pomen … pravzaprav vsega. Josephine namreč verjame, da obstaja nekaj večjega od nas, oziroma nek vir vsega, kar obstaja. Nekaj, kar nas združi in naredi v eno.

Ves ta govor o mističnosti pa mora imeti tudi neko podlago, ki jo Josphine v glasbenem smislu definitivno poda. Album sicer začne v bolj klasičnem, ameriškem folkovskem stilu mešanice kitare in vokala. Kasneje se jima pridružijo še bobni ritem mašine in psihedelični sintesajzerji, ki pa preidejo v polnost šele pri komadu Guardian Angel. Od tam naprej pa plata deluje kot pravljica o Alici v čudežni deželi. V glavnem malce melanholično, z nihanji med svetlejšimi komadi ter temnimi, ambientalnimi napevi, ki v kombinaciji z Josephininim edinstvenim vokalom ponekod pričarajo občutek vročičnih sanj, ali po besedah avtorice potovanj v nek višji jaz.

Na Godmother tako spoznamo Josephine Foster v novi luči, ki ji navsezadnje ustreza. Gre za odmik od ustaljene forme petja in kitare, ki zna po toliko izdajah ušesu včasih zveneti rahlo neizvirno in obrabljeno. Preskok od zvoka, ki zveni skoraj kot nekaj napisanega v devetnajstem stoletju, do nečesa podobnega modernejši glasbeni sferi je za ustvarjalko pogumna, a dobro izvedena odločitev. Komercializacija lastne glasbe na srečo vsaj za zdaj še ni opazna, lahko pa tudi dvomimo, da bo do nje kadarkoli prišlo. Foster je po duši umetnica, ki še vedno drži lasten tempo. Tega tokrat odlično obogati z nečim njej neznanim ter s tem naredi plato vredno posluha.