Frozen Reeds, 2016

Tokrat obujamo in poslušamo glasbeno zapuščino Juliusa Eastmana, kontroverznega afroameriškega minimalista, performerja in skladatelja, ki se je morda ravno zaradi svoje rase in spolne usmerjenosti nenehno pretakal nekje na robu glasbenega spomina.

Julius, rojen v Ithaci, je začel z učenjem klavirja pri štirinajstih letih in precej hitro napredoval. Med študijem se je preusmeril v kompozicijo, prav tako pa se je izpopolnjeval v koreografiji. Po selitvi v Buffalo konec sedemdesetih se je pridružil združenju Creative Associates, ki je pod vodstvom Lukasa Fossa in kasneje Mortona Feldmana izvajalo tudi štipendije za virtuoze in skladatelje, ki so imeli tako priložnost predstavljati in komponirati nova dela. Tam  je tudi začel nastopati z novoustanovljenim S.E.M. Ensemblom, ki je izvajal dela Cagea, Pauline Oliveros, Petra Kotika in drugih. 

Nekonformističen in politično aktiven odnos, ki ga je Eastman vzpostavljal napram institucijam, se ni kazal zgolj v njegovem naslavljanju del, temveč tudi v aktivnem nastopanju. Leta 1975 ga je Kotik kot že priznanega akterja povabil na performans Cageevih Song Books, kjer je Julius v nastop provokativno vključil homoerotične elemente,  kar je seveda ujezilo skladatelja, ki mu je očital egocentričnost. Zanimiva je bila tudi Cageeva izjava, da njegove lastne odprte kompozicije pač vseeno niso tako zelo odprte za interpretacijo. 

Ta bipolarnost sveta, v katerem je odraščal in ustvarjal – glasbeni kolegi iz sveta klasike in minimalizma so bili pač vsi belci –, se zrcali tudi v Eastmanovem glasbenem stilu in sodelovanjih. Po eni strani je bil vpet v klasiko, koncertiral je v filharmonijah, učil na univerzi in sodeloval z glasbenimi eminencami, hkrati pa je kazal tudi zanimanje za t. i. "downtown" sceno: nastopal je denimo v The Kitchen, sodeloval z Arthurjem Russllom, pa tudi z vokalno improvizatorko Meredith Monk na albumu Dolmen Music.

V ozadju že poslušamo začetek koncerta, ki smo ga izbrali za Tolpo bumov. Gre za edini koncertni posnetek komorne zasedbe z naslovom »Femenine« iz leta 1974, njegov kompozicijski dvojec Masculine iz istega leta pa se žal ni ohranil. Koncert je v primerjavi z nekaterimi poznejšimi kompozicijami nenavadno lahkoten. Sliši se kot nekakšno logično nadaljevanje skladbe Stay On It iz leta 1973: ta se namreč izpoje z zvončkljanjem tamburina, ki je tudi uvod v pričujočo ploščo. Stebra več kot enourne interakcije med glasbeniki S.E.M. Ensembla, znotraj katerega je pozicijo za klavirjem zavzel sam Eastman, sta dva statična elementa, in sicer konstanten avtomatiziran zvok tamburina, ki je v ozadju prisoten celotnih 72 minut, ter vibrafonska linija. Oba delujeta izredno meditativno, a sta hkrati le zavesa za to, kar se v resnici dogaja pod površjem. 

Ko se uho zasidra v repetitivnih cingljanjih na površini, se šele odpre celoten zvočni svet plošče. Skozi čutno dinamiko klavir melodično igro nenehno pelje po poti akordičnega razvezovanja, proti polovici koncerta pa aranžma še dodatno razgiba z improviziranimi »hodečimi« linijami. Vse skupaj se v zadnji tretjini razvije v vsesplošno instrumentalno norenje, izmenično pulziranje in hkratne modulacije na vzorec, ki se ponavlja na vibrafonu.

Skladatelj gradi kompozicijo na podoben način, kot se loteva ukvarjanja z zunanjim svetom, izhajajoč iz osebnega, načeloma ne neposredno aktivističnega delovanja. V obeh primerih začenja z osnovno frazo, ki jo potem počasi in subtilno nadgrajuje, tako da se nobena sled ne izgubi in je od začetka do konca moč prepoznati osrednjo temo, kljub temu da se vmes dogajajo ritmični in melodični preskoki. Sam Eastman bi taki gradnji rekel "organska" oziroma prizemljena, čeprav slednje – namreč prizemljenost – zanj po pričevanjih ni veljalo. 

Precej Juliusovih kompozicij je variabilnih, odvisnih od glasbenikov, instrumentov, dirigenta in situacij. Najlažje se to opazi ob pregledu njegovih partitur, ki jih je dalj časa zbirala Jane Mary Leach, med drugim tudi kuratorka izdaje iz leta 2005 Unjust Malaise. Pa vendarle je že omenjeni osnovni motiv kompozicije Feminine, ki se ponavlja in počasi razvija, stalnica. Kot da bi tudi simbolično s kompozicijami želel razvijati enakovredno interakcijo med glasbeniki, v kateri ni prostora za neiskren in nasilno izumetničen kič. 

Plošča Femenine morda v primerjavi s kasnejšimi skladbami Dirty Nigger, Crazy Nigger, Gay Guerrilla ali Nigger Faggot ni tako očitno politično opredeljena. Tudi performans sam po sebi ni tako izjemen, kot je na primer v nekaterih Juliusovih solo vokalnih ekspedicijah, kot sta Prelude To The Holy Presence Of Joan D'Arc ali njegova najbolj kritiško priznana izvedba Daviesove zahtevne monodrame Eight Songs For A Mad King. Kljub temu pa gre za odličen primer in osvetlitev  postopnega in počasnega delovanja, prostora za glasbeno skupnost, ki jo Eastman vzpostavlja skozi prakso kompozicije, ter iskanja fundamentalnosti, prve stične točke: glasbenika z instrumentom, glasbenika z glasbenikom, glasbe z občinstvom in nenazadnje človeka s človekom.