Partisan Records, 2022

Žanr shoegaza je trdno zasidran v zvoku, ki ga opredeljuje. Za razliko od širših žanrov, na primer panka, indie rocka ali postrocka, kjer se pri žigosanju lahko opremo na ideje ali imidž izvajalcev, se odmik od zvočnih predpostavk žanra v shoegazu hitro dojema kot prehod na druge zvrsti. Od začetkov na britanskem otočju pa do danes so poglavitne značilnosti ostale precej podobne, s fokusom na debelem premazu kitarskih efektov in zasanjanem miksu elementov. Inštrumentalno jedro žanra se še vedno vrti okoli kitar in zborčka pedalov, odgovornih za zunajzemeljske tone šestih strun, evolucija efektov in produkcijskih tehnik pa je bila nit napredka in razvoja žanra skozi desetletja. Tako se danes, čeprav je muzika jasno umeščena pod shoegazanje, lahko pri izvirnih skupinah nadejamo dobršne doze inovativnosti in ustvarjalnosti znotraj ograde, kot tudi občasnega skakanja čez njo. Eden takšnih bendov je Just Mustard, katerega novi album Heart Under obračamo v tokratni Tolpi bumov.

Just Mustard je irska shoegaze oziroma postrock zasedba, ki je občinstvo prvič dosegla s kritično pohvaljenim prvencem Wednesday. Ta je skupino ločil od drugih sočasnih projektov žanra, ker je močno poudaril vključevanje nojza ter dihotomijo med slednjim in klasično eteričnim vokalom. Heart Under je nadaljevanje debija. Glasbeniki se na plošči poigravajo s podobnim mešanjem glasbenih komponent in idej, a je tokrat njihov zvok že uveljavljen, zato lahko drzneje plavajo v nove vode, ne da bi se odtujili od že znanih zvenov. Osrednje značilnosti, po katerih prepoznamo Heart Under in Just Mustard nasploh, so mistični sopran pevke Katie Ball in valovi hrupa, ki ga gradita kitarista David Noonan in Mete Kalyon. Medtem ko sta bila na plošči Wednesday tako Ball kot Noonan zadolžena za vokal, je na pričujoči izdaji prisoten večinoma le vokal Katie Ball. Ta sicer zelo dobro pristoji zvoku skupine, vendar nekoliko pogrešamo večglasnost, saj sta harmonija in večbarvnost glasov dali prvencu dodatno privlačno nianso.

Kljub temu plošča Heart Under stopa korak višje od predhodnice, saj so komadi bolj prepleteni s podobnimi vokalnimi melodijami in molovskimi intervali, sorodnimi vzorci grajenja in spuščanja hrupnosti pesmi ter zunajserijskimi tolkalskimi podlagami. Te plavajočim skladbam sicer dajejo ritem, a še bolj kot to delujejo kot atonalni vzorci mantre za pevkine mistične, ekspresivne vokalne rituale. Medtem ko lahko bobne in vokal povežemo v nekakšno sodelovanje, pa imajo precej drugačno vlogo kitare, ki si utirajo vzporedno pot in z njo dejansko v veliki meri določajo ploščo. Kljub splošni izvirnosti glasbenikov kitarista Noonan in Kalyon s triki, efekti in neobičajnimi pristopi k igranju kitar v imenu skupine naredita preskok v postrock in bolj kaotične kotičke shoegaza. Medtem ko večina kitarskih skupin v ospredje komadov postavlja rife ali akordne vzorce, pri Just Mustard to vlogo prevzamejo počasni napadi neurejenih frekvenc ter preproste repeticije hrupnih vložkov, podprte z berglama distorzije in reverba. Rezultat je amalgam šundra, ki se manj kot z melodičnostjo ali kompozicijo ukvarja z vzpostavitvijo nemirne, temačne atmosfere, v kateri lahko izstopa glas Katie Ball z mehko barvo in molovskimi melodijami.

Just Mustard so si z novo izdajo svoj že skovani stil odločno prisvojili in ga nadgradili z lastnimi odtenki. Že pri uvodnem komadu lahko začutimo unikatno zvočnost skupine. Mešanica ambientalnejših elementov in umazano distorziranih kitar se vleče skozi celotno ploščo kot rdeča nit, ki z reciklažo idej in glasbenih segmentov plete klobčič okoli nabora zvokov, metod in pristopov iz družine podžanrov alternativnega rocka. Čeprav so si komadi med seboj podobni in se glasba zanaša na repeticije posameznih delcev, se ne zdi, da bi plošča trpela za pomanjkanjem izvirnosti. Ta usmerjenost je namerna, njen cilj pa je enovito delo, ki ga je najbolje poslušati naenkrat, v celoti. Album je dobro zaključena enota, ki se vleče in hkrati ohranja uho budno s počasnimi, a glasnimi koraki v neznano. Prav ta ideja, da je album kalna mešanica inštrumentacije in neoprijemljivih vokalov, ki se prepletajo iz pesmi v pesem brez bistvenih ločnic, je osnovna značilnost plošče Heart Under. Težko bi izpostavili eno skladbo, ki po svojem zvenu izstopa med preostalimi. Bolje je vzeti celoto in iz nje destilirati impresije, čustva, vrtinec kontrasta med mehkimi vokali in nemirnim hrupom.