Wisdom Teeth, 2020

Na Študentu smo v zadnjih letih v recenzijah prvencev določene struje raziskovalno naravnanih techno, breakbeat in bass producentov, kot so Skee Mask, Stenny, Bruce ali Objekt, spremljali trend, ki smo ga nedavno podrobneje predstavili tudi v recenziji debija londonskega producenta Hodgea. Na podlagi poslušanj smo razvili tezo, da se vse več producentov, ki sicer ustvarjajo funkcionalno oziroma klubsko glasbo, pri ustvarjanju dolgometražnih prvencev za navdih vse pogosteje zateka v objem narave. Za razliko od detroitskega industrijskega oziroma postindustrijskega imaginarija ali urbane džungle Londona, ki je občutno vplivala na razvoj jungla, garagea, grimea in dubstepa, je med omenjenimi producenti občutiti določen odpor do mestnega vrveža. Dva precej pogosta motiva takšnih sodobnih techno albumov sta pridušeno svetobolje v odnosu do urbanega, industrije in tehnologije ter eskapizem v odnosu do utesnjujočih sten klubov napram širnim prostranstvom naravnih okolij.

Rdeča nit prvencev omenjenih ustvarjalcev je torej in tudi neke vrste panteizem. Konceptualno so ti albumi pogosto avtobiografski in temeljijo na nekakšni solipsistični perspektivi. Pogosto izhajajo iz ideje stvarjenja avtorskih zvočnih pejsažev, ki sicer še premorejo določene plesne ritmične elemente, a so bolj kot plesu namenjene prostemu vandranju po naši psihogeografiji. Gre skratka za skoraj sentimentalen bukoličen pogled, ki v spomin prikliče romantične pesnike 19. stoletja, ki so se v iskanju navdiha potikali po vaških poteh in gozdnih obronkih. V tem kontekstu tokrat obravnavani prvenec Cape Cira Bristolčana K-Lona, ki skupaj s producentom Facto vodi tamkajšnjo odlično založbo Wisdom Teeth, deluje kot eno najčistejših utelešenj tega zanimivega trenda. Njegove doslejšnje klubske izdaje na presečiščih garagea, housea, dubstepa in techna so izhajale pri bristolskih založbah Idle Hands, Dr Banana, Soundman Chronicles in drugih. K-Lone je bil torej doslej relativno nišni ustvarjalec na nišni bristolski sceni, ki si zaradi svojih zgodovinsko-geografskih specifik lasti poseben zvok. S prvencem Cape Cira pa je krenil v novo smer in skozi svojo blagozvočno zvočno paleto naslovil najširše možno poslušalstvo.

Že njegove klubske produkcije so bile večkrat zaznamovane z introspektivno atmosfero, vendar vselej oblikovane z mislijo na plesišče. S Cape Cira pa K-Lone vstopa v polje polnokrvnega, torej nefunkcionalnega elektronskega albuma. Rezultat je eskapistično naravnan debi samosvoje ambientalne glasbe. Specifika K-Lonove estetike temelji na tolkalih in poliritmih, ki jih zaznamuje določena zasanjana avra legendarnega albuma Loop-Finding-Jazz-Records Jana Jelineka. K-Lonovo estetiko bi lahko primerjali tudi z izdajami njegovih založniških kolegov Ducketta, Benoita B-ja in Steevieja. Predvsem pa s kompleksnimi ritmičnimi meditacijami na meji med klubsko in sodobno komponirano glasbo enkratnega nemškega producenta Don’t DJ.

Z izjemo epiloga Happened, ki ga brez pomislekov lahko označimo kot mežik Brianu Enu, albumu Ambient 4 (On Land) iz leta 1982 ter teoriji ambientalne glasbe, ki jo je predstavil v spremnem tekstu, je torej preostanek skladb zasnovan na večplastnemu ritmičnemu skeletu. Aranžmaji temeljijo na minimalističnih, nežnih in zamolklih, vseskozi prijetnih poliritmih zelo različnih zvočnih barv, ki spominjajo na indonezijske tolkalske gamelan ansamble. V K-Lonovih skladbah možgane zaposlujejo različno naglašeni zvoki raznoraznih zvončkov in drugih kovinskih zvočil, tleski lesenih palčk, vibracije živalskih membran in drugih nerazpoznavnih ritmičnih elementov. Prav zato je ena prvih referenc ob poslušanju albuma Cape Cira zvočni svet ameriškega eksperimentalnega trobentača in skladatelja Jona Hassella ter njegov koncept glasb četrtega sveta, v katerih je sodobne skladateljske prijeme prepletel z elementi globalnih glasbenih tradicij in tako ustvaril nekaj povsem novega. Velik poudarek je skratka na različnih mikrobarvah zvoka. Včasih nas spomnijo na odblesk sonca z gladine jezera, mestoma na ples listja v vetru, na trenutke na tolkalske ansamble iz Atlantide, nekje pa tudi na žvenket odrabljenih kuhinjskih lončkov in kozic. Kot nekakšna plazma, po kateri plavajo drugi zvočni fragmenti, v skladbah lebdijo mehkobne sintovske melodije, osnovane okoli zelo dolgih, počasi odzvanjajočih tonov in abstraktnih blipov. K polnokrvni ambientalni atmosferi pa največ dodajo najdeni in terenski posnetki, ki na platnu našega uma izrisujejo podobe večernih obmorskih vedut ali gozdnih jas v luninem siju … Ali pa, denimo v primeru komada Palmas, na pogled skozi okno na jutranji vrt, ko se nosnice razživijo ob vonjavah cvetočih rož, možgani pa se prebudijo ob presunljivi lepoti rdečeoranžne sončne svetlobe.

Po njegovih mentalno blagodejnih učinkih, značilnih za japonsko ambientalno glasbo, ki smo jo nedavno obravnavali v oddaji Razširjamo obzorja, bi Cape Cira lahko umestili v linijo sodobnih ambientalnih snovanj, ki niso več nujno utemeljena le na lebdečih sintovskih melodijah. Kontemplativne lastnosti ambientalne glasbe lahko izvirajo tudi iz repetitivnih, a nadvse igrivih ritmičnih shem, v katerih se skozi mikromodulacije oblikujejo zanimivi gruvi, ki sproščujoče vplivajo na naše nevronske povezave. V smislu poskusa stvarjenja ritmično usmerjene ambientalne glasbe je torej album Cape Cira zelo dobrodošlo izhodišče za nadaljnje raziskave. Je pa Cape Cira tudi zelo zen spremljevalec na prihajajočih jutranjih sprehodih, ob popoldanski meditaciji ter večernih posedanjih na balkonu.