Iron Works Records, 2020

Podtalni hiphop je v zadnjem desetletju pričel naplavljati plejado starejših raperskih imen, ki so svoj uspeh na raperski poti zakoličila dokaj pozno, ko so pretežno že zarila v skoraj tretje desetletje svojega življenja ali celo še kaj več. V tem kontekstu večkrat omenjamo imena Danny Brown, Roc Marciano, Billy Woods in druga. K tej ekipi raperjev, ki jih je masa zares spoznala šele kasneje v njihovih karierah, pa spada tudi eden najrazburljivejših in najunikatnejših raperjev zadnjega desetletja, newyorški gasilec Ka, ki sicer pripada kasti brownsvillske raperske elite. Ka je raper srednjih let, ki rapa že od najstništva, a ga je večina raperskih in ostalih glav prepoznala šele ob njegovem drugem albumu Grief Pedigree leta 2012, vsekakor pa je unikat v svetu hiphopa.

Descendants of Cain je sedmi Kajev album, če v to kvoto štejemo tudi projekta Dr. Yen Lo, v katerem se je podružil s producentom Preservationom, ter Hermit and the Recluse, v katerem mu je družbo delal producent Animoss. Oba se kot gostujoča producenta pojavita tudi na tokratnem, ponovno konceptualistično obarvanem albumu, osrediščenem okrog biblijske tematike Abla in Kajna, v katero vklaplja getovsko življenje kaotičnega in depresivnega New Yorka. Ka je snovalec podzemne raperske lo-fi scene, utemeljene predvsem z minimalističnim pristopom k ustvarjanju podlag, scene, ki sta jo zakoličila s kolegom Rocom Marcianom in s tem postala vir navdiha za milje, ki se je v zadnjih letih močno razpasel z imeni, kot so Mach-Hommy, Eto, Crimeapple, Knowledge the Pirate, Navy Blue, Tha God Fahim in drugi, v to druščino pa se je po osamosvojitvi od Odd Futurjev prikradel tudi Earl Sweatshirt.

Tudi z novim albumom, za katerega si je vzel veliko več časa kot mnogo drugih raperjev, ki nenehno izdajajo polizdelke, Ka postavlja standarde raperskih besedil - z vrhunskimi besednimi igrami, pametnimi metaforami in enovrstičnicami. Z zavozlanimi, a dinamičnimi verzi, v katerih je popolnoma zatopljen v vsebino in ki imajo vedno vsaj dva pomena, poslušalca vodi v svet depresije, paranoje in vsakodnevne življenjske borbe, s prvovrstno naracijo, ki sloni na slikovitosti in vizualizaciji. Vse zgodbe pripoveduje na način, da so besedila v ospredju, sheme rimanja in kadence pa se izlivajo v atmosfero, znotraj katere podlage služijo zgolj kot kulise, ki spremljajo raperjeve čvrste in brez napak spisane pripovedi, predstavljene z na pol poetske, na pol spoken word perspektive. V pripovedih ni vrstic, ki bi bile nebistvene ali odvečne, prav vsaka od njih zgodbi vliva novo moč in ob vsakem novem poslušanju prinaša kak nov, še neodkrit pomenski biser.

S spretnimi, kompliciranimi in večplastnimi besedilnimi bravurami, ki jim občasno sledi tudi kak preprost, a učinkovit besedilni sklop, se tokrat po tem, ko je na prejšnjem albumu svoje refleksije izražal v kontekstu grške mitologije ali še prej v kontekstu samurajev, znajde v svetu krščanske mitologije oziroma njene svete knjige. Baza je znana biblijska zgodba o Kajnu in Ablu. Kajn je tisti zlobni brat, ki ubije Abla in ki ga izženejo od doma, od koder odpelje tudi svojo sestro, s katero si nato ustvari potomstvo. Preko Kajnove zlobe Ka nič kaj mistično odstira tančice getovskega življenja, ko ulično filozofijo velemesta in preživetvene instinkte intenzivno meša z biblično zgodbo. Besedila so polna kajnovske izdaje in temačna, v njih umanjka morala, raper izpostavlja družbeno nepravičnost oziroma neenakost ter siromaštvo in prevprašuje lojalnost. Vse to se dogaja v kontekstu biblične zgodbe, mešane z zgodbami getovskih Afroameričanov, ki jo pripovedovalec vodi z zelo introspektivno, mestoma celo emocionalno, detajlno naracijo. Veliko je dramatičnosti, premislekov - kaj bi naredil v določeni situaciji - besedila pa Ka podaja resnobno, z monotonim, statičnim vokalom vedno enake barve. V toku besed ni nobenih fines, vse je ravno, s čimer vse skupaj pridobi na učinkovitosti povedanega.

Od začetka so zgodbe zanimive. V uvodnem Every Now and Then z depresivnimi godali pripoveduje zgodbo preživetja v getu, kjer se predvsem preprodaja in pretepa, vse ostalo pa je bolj kot ne luksuz. Sledi Unto the Dust o tem, kako nihče v getu ne umre naravne smrti, temveč so žrtve nasilja, ki bi se mu dalo v drugačnih okoliščinah izogniti. To je preslikava ulic, na katerih je avtor odraščal. Album se nato nadaljuje s klavirsko temačnim Patron Saints ter zgodbo o vzornikih in njihovih paradoksih, v kateri s kratkimi in učinkovitimi opazkami razgalja mirovnike, ki opletajo z orožjem, zdravstveno osebje, ki pokrade vso še kako potrebno opremo, ulične heroje, ki preprodajo heroin, tajkune, ki se po svetu premikajo v neprebojnih jopičih, dobrotnike, ki kradejo v imenu ljudstva in tako dalje. Nato se dotakne korupcije; komad The Eye of a Needle ponuja vrhunske besedne igre, Sins of the Father vključuje verz edinega gosta na albumu, enega in edinega Roca Marciana, ploščo pa Ka zaključi z daleč najbolj osebno skladbo I Love (Mimi, Moms, Kev), ki je nekakšno pismo mami, hčerki in pokojnemu prijatelju, sicer pa ta skladba izstopi iz zakoličenega kajnovskega konteksta.

Ka se na celotnem albumu Descendants of Cain potaplja v spiritualno zgodbo življenja, s katero od otroštva in igrač ter življenja v dnevni sobi preko ulične vzgoje prehaja v kronista življenja v svoji okolici. Težki časi in uteži, ki se valijo nad njegovo nič kaj lepo okolico in življenje, so prežeti z ranljivostjo, strahom, smrtjo, bolečino in trpljenjem, in temu sentimentu sledijo tudi podlage, ki jih je povečini sproduciral kar Ka sam, malce pomoči pa je bil deležen od gostujočih producentov in svojih starih znancev Preservationa, Marciana ter Animossa, ki sledijo razpoloženju povedanega. Zvočno podobo gradi na minimalistični atmosferi, v kakršni klasično umanjkajo bobni in ritem. Zvarjene psihedelične zanke gradijo na ambientu in se sprehajajo v ozadju tako, da so v poslušalčevem prvem planu besedila, a so hkrati dovolj hipnotične in filmske, da lepo sledijo scenaristični predlogi Kajevih tehnično zanimivo izpeljanih pejsažev. Precej preproste, le redko spreminjajoče se in grozljive zanke, osnovane na klavirju, godalih, redkih tolkalih, kaki vmesni akustični kitari ali angelskem vokalnem vzorcu, torej v počasnem in dramatičnem tempu gradijo temelje raperjevi ključni otožni lo-fi zvočni kulisi.

Tudi novi Kajev album torej s šahovsko prefinjenostjo in abstrakcijami nadaljuje njegovo ustaljeno in vztrajno prakso detajlističnega uličnega hiphopa za starejše rapersko poslušalstvo. V sebi lastnem stilu in inovacijami v pisanju, ki jih doslej ni uspel skopirati še nihče drug, ostaja unikat v polju močno refleksivnega in samosvojega hiphopa. Razburljivi miselni preskoki v besedilih, ki jih na novo odpakiravamo vsakič znova, pa še vedno v njih najdemo kako novo, še neodkrito dimenzijo, nam servirajo močne osebne zgodbe in borbe, popolnoma zatopljene v pripoved raperja, čigar načitanost, širina in pamet močno presegajo siceršnje smernice uniformirane raperske copy-paste formulaike. Precizno varjenje verzov in kitic nam tudi tokrat na zelo nazoren način prinaša terapevtsko, zavedno in enigmatično pripovedništvo, ki ga občutimo tudi kot poezijo in ki od poslušalca zahteva popolno osredotočenost, da bi vase lahko vsrkal vse pripovedovalčeve zgodbe.

Ka ostaja zvest lastnemu izrazu in dosleden pri njem, vitalen in še naprej eden najkonsistentnejših podtalnih izvajalcev, čigar izvirnost presega okvire žanra hiphopa. Za vsak svoj izdelek si vzame dovolj časa, da natančno obdela vsako vrstico, premisli vsako referenco in vnese dvoplastno zgodbo, ki ji za nameček sledi še s premišljeno dizajnersko podobo albuma in nebrojem vrhunskih citatov. Izda veliko manj kot njegovi glasbeni soborci, a dela toliko bolj intenzivno, zato vedno ponudi zgolj briljanco in tako je tudi tokrat. Descendants of Cain je torej še en diamant v Kajevi diskografiji, s katero že dobro desetletje ostaja na vrhuncu svoje kariere, kar uspe le res redkim. Verjetno temu botruje tudi dejstvo, da se je odločil glasbo ustvarjati brez premisleka o tem, komu jo bo prodal; da je glasbo vzel kot umetnost, od katere ne pričakuje zaslužka in se mu zato ni potrebno prilagajati ali razmišljati o tem, kako bi takšno glasbo lahko zanimivo postavil tudi na oder, saj za svoje preživetje poskrbi z delom v newyorški gasilski brigadi. Descendants of Cain ni album za nepoglobljeno in površno poslušanje, je plošča za domače poslušanje, ki ga ljubitelji diskotečnega, hitrejšega, feel good hiphopa ne bodo razumeli. Je album za raperske geeke in iskalce samosvojih izrazov ter stilov in je album za ljudi, ki so dovzetni za besedilne mojstrovine, ki izvirajo iz depresivnih okolij.