Unsounds, 2022

Ideja, da jezik omogoča različne svetove in načine razmišljanja, je osrednje vodilo skladateljice in pianistke Kaje Draksler na njeni zadnji izdaji, naslovljeni In Otherness Oneself. Sedem kompozicij na albumu v duhu povezuje koncept, ki izhaja iz pesnitve Aquoueh R-Oyo Cecila Taylorja. Ta ponazarja razkrivanje določenih delov identitete ustvarjalke, pri čemer je ob vsaki kreativni iteraciji nekaj izgubljeno in nekaj pridobljeno. Podobno torej kot različni jeziki omogočajo elegantno izražanje različnih idej, heterogeni glasbeni jeziki omogočajo svojevrsten pristop k skladbam.

Ustvarjalka v praksi tako vsako skladbo izgradi kot svet v malem. Od uvodne Away!, ki se razvija počasi in kontemplativno v občasnem duhu satiejevskega nadrealizma, do mehanične Prst, roka, laket. Razberemo lahko širok spekter Kajine glasbene identitete, ki ji omogoča neizmerno širino v ustvarjanju. Naslovi komadov se pogosto neposredno navezujejo na določen aspekt kreativnega procesa. Pri pravkar omenjeni Prst, Roka, Laket to povzema način Kajinega izvajanja dela, pri komadu Tenis Stołowy pa gre za metaforičen pingpong med klavirjem in branjem.

Še ena izmed zanimivosti albuma je raba četrttonske klaviature, ki jo lahko slišimo med drugim na komadih Pika in Stratonutki. Do določene mere omogoča tudi izstop iz okvirov zahodne zvočnosti, zaradi česar imajo kompozicije pridih nekakšne subtilne tujosti. Raba mikrotonalnosti na globalni jazz sceni ni nič nenavadnega, vendar jo v Sloveniji redkeje slišimo.

Ravno s skladateljicami, kot sta Kaja Draksler ali Rok Zalokar, se pokaže doprinos vnosa inovativnosti na lokalno sceno. Čeprav je Kaja pravzaprav mednarodna ustvarjalka, imajo njene izdaje za Slovenijo vseeno večjo težo kot tiste kateregakoli naključnega glasbenika iz podobnega miljeja. Pomembna je za nadaljnji razvoj scene, saj lahko mladim glasbenikom predstavlja vzornico in obenem omogoča uvid v unikaten način razmišljanja o glasbi in prakticiranja glasbe, ki presega zadovoljno povprečnost in se približuje nečemu, kar bi lahko označili za mojstrstvo.

Album In Otherness Oneself pa priča tudi o kulturnem pomenu afroameriške glasbene dediščine, a je hkrati njeno neposredno nadaljevanje. Slednje je prav tako pomembno dejstvo z globalnega vidika, saj priča, da lahko posamezniki ne glede na njihovo prvotno izhodišče doprinesejo k širši zapuščini, ki presega njihove lastne identitete in se v duhu spaja tako z določeno zvočnostjo in razmišljanjem o glasbi kot tudi z dejanskim načinom življenja, ki ga takšna glasba omogoča.

In Otherness Oneself torej ni zgolj poklon tradiciji, iz katere izhaja, in njeno nadaljevanje, ampak unikaten izdelek, ki je opolnomočen z nauki in doživljanjem preteklosti, ki omogočajo platformo za osvoboditev, raziskovanje in nazadnje prikaz identitete oziroma različnih identitet ustvarjalke. Slednje so hrbti kompozicij, ki na sebi nosijo različne notranje svetove in vabijo poslušalce k razvoju svojih lastnih jezikov, skozi katere jih bodo lahko interpretirali.