Ideologic Organ, 2023

Januarja letos je ameriško-švedska skladateljica in elektroakustična glasbena umetnica Kali Malone pri založbi Ideological Organ ponudila novo delo z naslovom Does Spring Hide Its Joy. Malone je ploščo posnela spomladi leta 2020, v tisti usodni pomladi, po kateri je izid dobil naslov, oziroma na katero se glasbenica tudi konceptualno nanaša. Triurni skladateljski podvig uživa tudi doprinos dveh pomembnih akterjev svetovne elektroakustične in eksperimentalne scene, doprinos čelistke in skladateljice Lucy Railton ter pionirja drone metala, kitarista benda Sunn O))), Stephena O'Malleyja. Malone, ki svoj primarni inštrument, orgle, tokrat zamenja za generatorje sinusnih valov, je kompozicijo ustvarjala z obema prijateljema v mislih in jima pripisala aktivne kompozicijske vloge v ustvarjanju dela. Konceptualno težko delo je tako svojo pravo obliko dobilo šele med snemanjem plošče v prostorih berlinskih studiev Funkhausa in MONOM-a s sodelovanjem O'Malleyja in Railton.

Konceptualno se je Malone nanašala na neposredni duh takratnega časa, ki se je navidezno ustavil ravno na prehodu med zimo in pomladjo. Skladateljica je pojasnila, da ni imela občutka minevanja, ker so se dnevi, tedni in meseci zlili v eno, občutku stagnacije pa so nasprotovale le zunanje spremembe, ko je pomlad počasi zajela severno poloblo. Tako so se pokazatelji minevanja časa preselili z mikro nivoja delavnikov na makro nivo menjave letnih časov, ki jih Malone z izjemno izčiščenim odnosom do medija glasbe, organiziranega zvoka, prenese v triurno študijo harmonij in nelinearnih kompozicijskih tehnik. 

Malone se je odločila poiskati skupni imenovalec glasbe in tistega obdobja. Naletela je na dimenzijo časa, ki je lastna obema, predvsem pa odpira fenomenološko izkustveni aspekt glasbene umetnosti, ki ga skladateljica s kolegoma do potankosti izkoristi. Ukvarja se s časom oziroma z njegovo kvaliteto ustavitve, ki jo zrcali v delo. Glasbeni ekvivalent temu je tonalno razvlečen in harmonično gost zvok, drone, ki z dolžino pridobi učinek ustavljanja časa in vpelje stagnacijo kot konstanto v glasbi in njenem doživljanju. Čez album poslušalec brez smeri leti v navidezno ravni črti skozi brezpredmetni prostor. Spremembe v zvoku so počasne, nenadne in nevsiljive, ko trojica poskuša vedno znova vzpostaviti harmonično ravnotežje. Ko se zamenja fundamentalni ton, se začne celotna struktura nadtonov počasi spreminjati. Tako dobimo trenutke disonance in zopet harmonične blaženosti. Spremembe so torej entropične v bistvu, a harmonične na dolgi rok. Tako je poslušalec ujet v navidezni stagnaciji zvoka, ki se spreminja skozi občutljive in senzibilne spremembe v harmonični sestavi zvoka, njegovega zvena. 

Does Spring Hide Its Joy se tako izloči iz obilja plošč, zaznamovanih z dogajanjem zadnjih nekaj let, ki so polnile in še zmeraj do neke mere polnijo glasbene platforme. Malone, Railton in O'Malley so ustvarili glasbo, ki noče biti komentar ali izraz neke bolečine, ki jo je nekdo pretrpel, izkusil. Ne poskušajo izbrskati in jasno določiti, kaj so izgubili oziroma kaj so spoznali, temveč se kolektivno, pod konceptualnim vodstvom Malone, osredotočajo na samo izkustveno kvaliteto tega časa, ki jo premišljeno, skozi razmislek o mediju samem, poustvarijo in prezrcalijo v glasbo. S tem pa nam dovolijo, da podoživimo tisti čas, sprejmemo njegove temeljne lastnosti in ga dokončno tudi izpustimo.