iDEAL Recordings, 2019

Letošnje poletje je naplavilo kar nekaj zanimivih izdelkov na področju eksperimentalne glasbe. Samo v tem tednu smo na frekvenci Radia Študent predstavili že dva albuma, ki dvigujeta prah po glasbenih kuloarjih. Kolegici Sara in Lina sta se ukvarjali z novima albumoma glasbenic Lingue Ignote in Felicie Atkinson, teden pa bomo tokrat speljali do zaključka s še eno sladico poletnega eksperimentalnega vala, in sicer albumom The Sacrificial Code glasbenice in skladateljice Kali Malone.

Kot vsak glasbeni mikrokozmos tudi eksperimentalna glasbena scena pozna svoje lastne mikro trende in hajpe. Tako se je kot kontrast poplavi modularne synth bro scene pojavil fenomen raziskovanja sakralne glasbe s pomembno vlogo, ki jo v tem primeru odigrajo orgle. Ravno eksperimentiranje z orglami je razprlo nove glasbene razsežnosti, ki jih omogoča ta tradicionalni instrument v kombinaciji s sodobno glasbeno teorijo. 

Kali Malone je ameriška glasbenica, ki se je iz zvezne države Massachusetts preselila v švedsko prestolnico Stockholm. V intervjujih pravi, da je temu botrovalo srečanje s švedsko skladateljico Ellen Arkbro, s katero je Kali stkala globoko prijateljstvo in s katero pogosto tudi glasbeno sodeluje. Po selitvi se je pričela šolati na stockholmski Kraljevi univerzi za glasbo, kjer je začela preučevati uglaševanje instrumentov, kar jo je pripeljalo do fascinacije nad starimi cerkvenimi orglami, s katerimi je Švedska gosto prepredena. Malone je sicer klasično šolana vokalistka in je bila v preteklosti aktivna v bandih Swap Babies in Hästköttskandalen. A kot pravi sama, se je v zadnjih letih namenoma oddaljila od dela z glasom, ker se namreč ob petju počuti preveč ranljivo. Zato se je raje posvetila orglam, ki ji omogočajo še vedno intimno glasbeno izražanje, pri tem pa ima večji nadzor nad tem, kaj deli s publiko oziroma česa ne.

Tako se je v zadnjih štirih letih Kali osredotočala predvsem na samostojno glasbeno pot. V tem času je nanizala kar nekaj izdaj, najjasneje pa je nase opozorila z zbirko Organ Dirges 2016-2017. Že odkar ustvarja solistično pod svojim lastnim imenom, gradi skromen, a prepoznaven slog dromljanja. V osnovi je njena glasba zelo minimalistična, s skrbno grajenimi kompozicijami raziskuje osnovne glasbene pojme časa in zvočne teksture, tako pa je zmožna intenzivno vsrkati vsakega poslušalca, ki premore dovolj potrpljenja. Na preteklih posnetkih je takšne pojme preizkušala v še vedno ohlapnejšem formatu, ko pa je junija letos izšla njena tretja plošča The Sacrificial Code, nam je Kali z njo ponudila veliko bolj osredotočeno in definirano glasbeno izkušnjo.

Plošča, posneta na treh različnih lokacijah, je v svoji biti izrazito monumentalna. To je jasno že iz samega trajanja plošče, ki se razteza čez skoraj dve polni uri. V tem času plošča izvede ogromno z zelo malo potezami. Kali Malone je v svojem komponiranju šahistka, vsak njen pritisk na tipko je precizno premišljen in izveden. Za svoj novi material pravi, da je zanj razvila posebne algoritmične strukture, s katerimi se ji je uspelo izogniti omejitvam, ki določajo orgle. V zadnjih letih se je veliko ukvarjala tudi z atipičnimi uglasitvami orgel, kar je imelo velik vpliv na njeno novo glasbo. A ne glede na vsa pravila, raziskovalne usmeritve in omejitve, ki si jih je ob komponiranju zastavila, je s The Sacrificial Code ustvarila čudovit in izrazito oseben album.

Plošča je sestavljena iz desetih kompozicij, ki so večinoma sestavljene iz nizanja preprostih, razpotegnjenih harmonij, v katerih se avtorica uspešno izmika baročni pocukranosti, s katero bi običajno povezali zvok orgel. Malone je mojstrica asketske otožnosti, ki močno spominja na pogrebno doom metalsko estetiko. Vseeno pa v nekaterih skladbah avtorica prestopi tudi v strog akademski minimalizem, ki temelji na disciplini dolgih tonov, s katerimi se spretno poigrava z negativnim prostorom in zamolklimi teksturami, ki jih gradi z razvlečenimi toni.

Kali Malone je na plošči The Sacrificial Code še vedno zvesta lastni prepoznavni trans vzbujajoči estetiki, pa vendar se zdi, da je v svojem glasbenem izrazu končno izluščila tisto, k čemur je stremela že na predhodnih izidih. Skladbe na albumu zvenijo osredotočeno in mogočno, izvedene so s skoraj sakralno disciplino. Navkljub zakonom žrtvovanja, s katerimi se je omejila, njene tokratne kompozicije delujejo izrazito človeško in osebno, pri tem pa se uspešno izogiba pastem melodramatičnosti. Album je v svoji umirjeni izčiščenosti bržkone najprimernejši za tiste najpočasnejše ure dneva, v katerih pa potrpežljivemu in pozornemu poslušalcu vsekakor ponudi enega od presežkov eksperimentalne glasbe letošnjega leta.