Jubilant letos slavi okroglih 20 let igranja, proslavil pa ga je s šestim studijskim albumom. Tokrat so Kanda Kodža i Nebojša za sceno objave Manifesta izbrali srce socialnega dogajanja Beograda in Balkana – kafano! In kje se Srb bolje počuti kot v kafani, kjer „naginje staklo dok ne vidi dno“! Kafana avtomatično asociira na drastično spremenjen zvok, a ta vendarle ni tako zelo predrugačen, da bi padli v nezavest. Kvečjemu v zavest! Seveda gre pri Kandi Kodži i Nebojši za tovrstni padec le v komparaciji z zadnjim albumom. Že s predzadnjim Prekidane svesti, predvsem pa s tistimi iz prvega obdobja delovanja benda primerjava ni možna. Takrat je šlo predvsem za odisejade v reggae dub vodah z zavesljaji v funk in acid jazz rokave, kar je bilo popolno nasprotje temu, kar zdaj izvablja iz svojih instrumentov peterica v bendu.

Album Manifest je bil realiziran že aprila letos in ponujen v zastonj okušanje preko online Exit založbe, kasneje pa ga je v oprijemljivi različici izdala še založba Odličan hrčak. Na novem albumu, okrog katerega se bodo še kako kresala mnenja, gre za močno kontradikcijo žanrom, ki so jih Kanda Kodža i Nebojša spajali v časih prve postave benda, ki je izdala tri albume, med njimi leta 1996 prvenec Guarda Toma! Unikatni bend, brend, ki je na srbski neodvisni sceni pustil močne sledi, je z Manifestom spremenil kurs za 180 stopinj. Manever pa ni bil sunkovit, pač pa postopen, saj je bila tudi zgradba prejšnjih dveh albumov tega tisočletja, ki ju je posnel leta 2003 reinkarnirani bend, grajena z nekaterimi rockovskimi etažami. Kitarizacija zvoka prevladuje in tistih dolgih dubioznih tavanj, kot na albumu Prekidi Stvarnosti, ni več. Sprememba je polarizirala fene benda. Dub reggaejaši se ne morejo sprijazniti z metamorfozo počasne gosenice na travi v opitega frfravega metulja. Brazgotine ostajajo.



„Sunce nam je put, majka nam je noć.“

Manifest je, tako kot prejšnji Deveti život, produciral Andreja Jovanović. Še vedno je zvezda stalnica originalen, nenadomestljiv visok vokal modernega poeta Oliverja Nektarijevića, ki je edini preživel ustvarjalno smrt prve zasedbe konec tisočletja. Sokovi Nektarijevićeve angažirane poezije so še vedno jedki in pronicajo v podzavest le s predanim poslušanjem. Vokal je tokrat na momente prekrit s slojem wah wah kitarskih odej. Namesto Zerkmanovih jazz pihalnih sekvenc se zdaj kot gost na štirih komadih pojavlja Lola Pijanac oziroma pianist, ki vgrajuje v zvočni mozaik kamenčke melanholije in psihadelije. Album, ki ima več obrazov, odpira singl Kafane i Rokenrol, ki spominja na Meat Puppetse iz melodičnega obdobja albuma Mirage in govori o predajanju razvadam. Komadi si nadevajo različne maske. Eno boljših si je umislila bajka Majka nam je noć, ki z zasanjanima akustično kitaro in klavirjem lišpa ustnice bledega obraza The Antlers in nadaljuje mističnost komada Čaj s prejšnje plošče. Brezup, kri, letenje, svetloba, mesto in seveda alkohol so glavni akterji tega glasbenega prepleta. Stakloduvački svodovi vrtijo kolo zgodovine nazaj z izi reggae beati, od katerih se v glavi zavrti tudi izkušenemu steklopihaču, shoegazeovski Tajne letenja pa leti v kjurovsko dezintegracijo. Eden vrhuncev je vsekakor naspidiran Pašću u svest, ki o stanju zavesti pravi, da je hujše od nezavesti. „ Pašću u svest, meni tamo nikad nije dobro.“



Suma sumarum: Manifest je soliden album, ki postopoma, po nekajkratnih poslušanjih prodre v zavest, poraja pa se dvom, če bo ostal zasidran nekje globoko v rajskih oazah podzavesti. Pomeni korak naprej v razvoju Kande Kodže i Nebojše, a tlom, po katerih stopa, glede čvrstosti ni zaupati. Prihodnost bo morda zahtevala dva koraka nazaj, česar bi si bazični feni zagotovo želeli.

pripravil Robert Suša