KATIE GATELY: LOOM

KATIE GATELY: LOOM

Recenzija izdelka
1. 8. 2020 - 19.00

Houndstooth, 2020

 

Ne, to ni še en album iz koronaizolacije ...

Oblikovalka zvoka, producentka in glasbenica Katie Gately je leta 2016 izdala solo album Color, še pred tem pa kaseto z naslovom Pipes. Vmes je sproducirala in so-spisala album Soil izvajalca serpentwithfeeta, naredila remiks komada Family islandske ikone Björk in singla Siphon izvajalke Zole Jesus. Bila je tudi ena od kraljic festivala Queens of the Electronic Underground, festivala, kuriranega s strani glasbene novinarke Mary Anne Hobbs, ki je v Manchestru gostil izvajalke tipa Jlin, Aisha Devi in Klara Lewis. Danes pa poslušamo muziko s Katiejinega albuma Loom, o katerem sama v raznih intervjujih pove, da ni izdelek, ki ga je nameravala izdati, saj se izdaja močno razlikuje od tiste, ki jo je imela v mislih na začetku ustvarjanja. Ko ga primerjamo s predhodnim dolgometražcem Color, resda opazimo močan preskok vsaj v razpoloženju, pri čemer spremembo pojasnjujejo predvsem osebne okoliščine, povezane z nastankom dela. A o tem kaj več kasneje.

Loom je zrasel okrog osrednjega, najdaljšega kosa z albuma, poimenovanega Brace, ki v svojih desetih minutah zajame skoraj vse, kar nam album ponudi. Plast na plast zvokov v orkestrsko zvenečih kompozicijah s pospremljeno elektroniko, pri čemer nekateri izmed klasično zvenečih delov verjetno zgolj spominjajo na inštrumente. Kompozicije z albuma so izjemno bogate z zvoki in brez slabe vesti združujejo sodobnejše elektronske prijeme z arhaičnimi žanrskimi zveni, v svoji prenatrpanosti pa se muzika skoraj tepe s sebi kontrastno popoidno melodijo Katiejinega nežno zvenečega glasu. S spiska komadov albuma Loom sicer izstopa še kos Waltz, ki ga, kot v sprevodni, srhljivi, karnevalski koračnici pred njim, pospremi komad Allay. Skozi celoten album je sicer prepletenih veliko sintetično zvenečih glasov, med drugim bojda lahko slišimo posnetke glasov Katiejinih staršev v komadu Tower. S Katiejinim mehko zvenečim glasom odpete pesmi spominjajo na komade Lise Gerrard iz benda Dead Can Dance ali na eklektično vesolje bitij Björk, čeprav cel album nosi težo vplivov industrialne muzike s ponavljajočimi se težkimi ritmi.

Pri Loom gre za nujnost in teatralnost, objeti v ambientalne zvoke prelivanja in ponavljanja glasov, ki zavračajo kakršnokoli mantro manj je več in nalagajo na kup že tako na videz izključujočih se vzorcev še nojzerske dodatke. Pozabite na zmernost, Katie Gately odpre pipo ekscesa. Sicer pa album, sodeč po prevladujočih vplivih, na trenutke zveni, kot da je bil povlečen iz naftalina, in vse producentske trike, ki so zahvaljujoč tehnologiji možni šele danes, vseeno lažje opravičimo, ko jih slišimo na predhodnem, bolj elementarno izčiščenem ter igrivem elektronskem albumu Color.

Verjetno ni treba posebej poudariti, da je album Loom skoraj v celoti delo Katie Gately. Razlogov za to je verjetno več, eden izmed njih pa je zagotovo tudi dejstvo, da je sama podučena v snemanju zvoka za film, ki ji, če ne drugega, daje veselje do vključevanja neinštrumentalnih reprodukcij vsakdanjih zvokov in terenskih posnetkov, ki na koncu služijo kot sestavni element komadov. Nič nenavadnega torej ni, da se med vsemi posnetimi plastmi zvoka poleg sintov, vokalov in kupa efektov znajdejo še sempli potresov, avtomobilskih nesreč, zapiranje krste in topotanje lopate, vse to pa je verjetno najmanj, kar bi lahko pričakovali od oblikovalke zvoka, ki ji škripajoči WC-ji predstavljajo vir inspiracije. Čeravno so vsi ti sempli močno procesirani in zato v komadih težko prepoznavni.

Zvočna psihodrama Katie Gately pa vsebuje še dodatno kontekstualno komponento. Ta dimenzija je predstavitveni tekst, ki kar kriči po pozornosti. Album je namreč nastal v času žalovanja ob smrti avtoričine mame, ki jo je glasbenica izgubila v procesu ustvarjanja svoje muzike. Takšen kontekst v albumu prevladujoč zlovešč ton postavi v perspektivo spopadanja s težko situacijo, v kateri se avtorica sicer trudi priti do odrešitve. Skozi izmenjavo perspektive v naraciji komadov nevede stopamo v čevlje zdravil, bolezni in njene mame. Album poslušalca dezorientira, s tem ko ga postavi v poplavo zvoka, poplavo čustvene prenatrpanosti, ki jo avtorica predstavi skozi kompozicije, ki same zase ne pojasnjujejo prav dosti. Morda pa bi moralo tako včasih ostati, brez nuje po podrobni in jasni obrazložitvi.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.