I Actually Like Music, 2022

Katie Kim je naziv ustvarjalke – kantavtorice in multiinštrumentalistke – iz Dublina, za tem imenom pa se dobrih petnajst let pravzaprav skriva izpoved Katie Sullivan, glasbenice, ki je pred dvajsetletjem z glasbenikom in producentom Johnom Murphyjem – Spudom tvorila rock bend Dae Kim. Iz tistega obdobja izhajajo njeno umetniško ime ter dolgoletno prijateljstvo in soustvarjanje z Murphyjem, ki je danes na glasbeni sceni znan lik, predvsem kot producent druge plošče Cavalcade inovativcev black midi. Murphy je koproducent mnogih plošč Katie Kim in tudi aktualne plošče Hour of the Ox, ki je nedavno izšla pri avtoričini lastni založbi I Actually Like Music.

Glasbo z nove plošče mnogi recenzenti, ki se jih je v nekaj dneh od izida albuma nabralo precej, opisujejo kot temačno. Katie Kim deloma v nasprotju s tem poudarja, da jima je z Murphyjem po njunem mnenju uspelo doseči ravno pravšnje ravnovesje med temnim in svetlim. Kim tudi ni mračna osebnost, vendar jo navdušujejo groteskni filmi in vizualna umetnost, filmi, ki se poigravajo z našim psihološkim stanjem, ter filmska glasba, v kateri se je pred nekaj leti preizkusila tudi sama. Mnogi njeno delo, predvsem zgodnje, vzporejajo z glasbo Mazzy Star, PJ Harvey, Zole Jesus, Beach House in tudi Jamesa Blaka. A Kim navdihujejo predvsem sodobnice iz Irske. Denimo glasba Elaine Howley, ki je letos poleti izdala solistični prvenec, igra pa tudi v več bendih, med drugim Crevice in The Altered Hours, ter glasba zvočne in filmske umetnice Hilary Woods, ki jo na Irskem radi opredeljujejo kot eno boljših pesmopisk, kar zadeva širino oziroma raje globino njenega pesmopisja. Katie Kim z dosedanjim opusom in morebiti še posebej z aktualno ploščo že stoji ob boku omenjenih avtoric.

Ustvarjalka piše glasbo na podlagi zvočnih vtisov. Najprej sestavi melodije, ki jim nato doda tekste, tu in tam pa to tudi vzporeja. Njeni včasih nenavadni, ponekod ekspresivni, skoraj vizualni teksti so bolj kot premišljeno zastavljena sporočila povzetek nejasnega toka misli, ki ga nato, ko se ozira nazaj po aranžmajih, skuša osmisliti. Ko se spominja preteklih plošč, nemalokrat ugotovi, da zrcalijo to, kar se ji je v življenju dogajalo takrat, ko je glasba nastajala. Refleksija se izkaže za zelo točno, četudi v danem trenutku ni bilo povsem jasno, kaj je izrazila. V tem smislu je glasba zanjo tudi proces očiščenja, morda celo celjenja brazgotin, ki jih prinašajo življenjske preizkušnje.

Nova plošča pomeni stilski preobrat. Prvenec Twelve iz leta 2008 je ne le časovno, temveč tudi slogovno oddaljen od njenih zadnjih dveh studijskih plošč, aktualnega albuma in tudi plošče Salt, ki je izšla pred šestimi leti. Večino opusa pred izidom omenjenih plošč zaznamujejo lo-fi zvok, intimnost dvojine – njenega reverberiranega vokala in inštrumenta, najpogosteje kitare ali klavirja – ter v primerjavi z novo glasbo nekakšna statičnost, ki jo ustvarja sicer čustvena, a stišana, kar najbolj okleščena, osamela zvočna planjava. Del te samotnosti izvira iz načina pesnjenja, ki je avtorici ljub že od štirinajstega leta – pisanja pesmi ob spremljavi kitare ali klavirja. Po drugi strani pa izvira iz tega, da je večja zasedba zanjo nedostopna iz razloga, ki je znan mnogim glasbenikom – pomanjkanja sredstev.

Glasbenica poudarja, da je zanjo območje udobja prav njen glas v spremstvu inštrumenta, a si je vendarle zaželela zasnovati ploščo z mogočnejšim, bolj sofisticiranim zvokom. To je poskusila s ploščo Salt, ki je sicer še vedno nekoliko atmosferična in na Irskem precej priljubljena, vendar se zdi, da je šele plošča Hour of the Ox zares utelesila to željo. K temu je nedvomno prispevala širša ekipa glasbenikov, ki so dosegli polnost zvoka z godali, drznejšimi bobni in dodatnim vokalnim spremstvom. Katie Kim se ponaša z zelo privlačnim glasom globoke barve, ki ga uporablja zelo precizno. Prehaja med tihim, milim, nežnim, erotičnim in sanjavim vokalom, ki je ne glede na svojo gibkost vedno usmerjen neposredno v poslušalčevo uho. Intimnost, ki jo je glasbenica v preteklosti ustvarjala s souporabo glasu in inštrumenta, se tako prenese tudi na novo ploščo, s katere v poslušalca najbolj seže skladba Gentle Little Bird.

Domača publika je navdušena nad njenim preteklim delom in velikokrat presenečena nad dejstvom, da glasba ni mednarodno prepoznavna. A z aktualno ploščo, ki bo po besedah Katie Kim menda tudi zadnja pod tem umetniškim imenom, se je avtorica že prebila čez meje Irske. Preplet gromkega basa, sintetizatorskih šumov in tudi čistejših, granitnih sintetizatorskih tonov, klavirskih insertov, presunljive plapolajoče godalne spremljave, harmonike in prečudovitega vokala ustvarja široko razprto in cinematično vzdušje, zaznamovano z nekaj priljudnejšimi skladbami, in ploščo Hour of the Ox postavlja na piedestal glasbeničinega dosedanjega glasbovanja.