The Flenser, 2016

Če je oguljena fraza, da je neka skupina posebej zanimiva ali aktualna zato, ker je vsak album popolnoma drugačen od prejšnjega, kdaj upravičena, je tako prav pri Kayo Dot. Za inovativne zamislice in njihovo oblikovanje v nov material je ob pomoči članov zasedbe odgovoren predvsem njen vodja Toby Driver. Smer Driverjevega ustvarjanja je nakazal že njegov srednješolski, sicer bolj za lastne potrebe mišljeni projekt Spoonion. Posamezni izseki teh z efekti obdelanih kitarskih in terenskih posnetkov so danes dostopni na spletu. Prvi večji projekt, ki je nastal pod Driverjevim okriljem, ter tudi eden najbolj prepoznavnih pa je maudlin of the Well. Čeprav je bend življenjsko energijo iztrošil že po treh albumih, je bil prelomen na področju avantgardnega in progresivnega metala, predstavljal pa je tudi iztočnico za Tobyjevo kasnejše ustvarjanje.

Razpadle maudlin of the Well so hitro nadomestili konceptualni nasledniki Kayo Dot. Osnovna ideja je ostala metalska eksperimentalnost, zvok je zaznamovala večja eklektičnost, samo ustvarjanje pa izjemna raznolikost. Tako na njihovih številnih ploščah slišimo vse od progresivnega rocka, black metala, rocka v opoziciji do jazza in komorne glasbe. V izogib pretiranemu kategoriziranju je posamezno ploščo najbolje označiti kot svojevrsten eksperiment, ki ima praviloma tendenco ostajati zunaj žanrskega ali tipičnega kompozicijskega okvirja. Oboje napravi glasbo neoprijemljivo in precej težko poslušljivo. Gre pač za brezkompromisno avtorjevo izražanje, v katerem ni prostora za fan service.

Če Kayo Dot opisujemo kot izjemno raznolike, ne moremo mimo albuma Hubardo. Čeprav k variabilnosti vsekakor prispeva ura in pol dolžine, so morali Kayo Dot ambicioznost te plošče očitno upravičiti z vsemi svojimi odlikami. Boljša je tudi produkcija, čeprav je bil na prejšnjih ploščah prakticiran lo-fi pristop. Slednji se vrne z naslednjo ploščo Coffins on Io [kofins on ajou], ki pa prva kaže manjšo tendenco po variaciji. Če zamižimo na eno oko, ji lahko rečemo kar progresivni rock. Temačnost namesto metala kroji gothic rock, večjo vlogo pa prevzamejo klaviature.

Nadaljevanje, a hkrati povsem svoj projekt je tudi Plastic House on Base of Sky. Sintisajzer na njej prevzema še večjo oziroma kar odločilno vlogo. Precej bolj ustaljena, a nič manj čudaška glasba za iztočnico presenetljivo vzame po osemdesetih navdihnjen retro-futuristični synthwave. Elektronska atmosfera vleče za Kayo Dot neznačilno rdečo nit – celotna plošča vzdržuje psihedelični, zunajzemeljsko zveneči zvočni zid, ki je prisoten na vseh komadih. In kako ožji stilistični spekter vpliva na glasbo? Čeprav je ta postala konkretnejša, to samodejno še ne pomeni lažje poslušljivosti, saj strukture komadov ostajajo kompleksne in nenavadne. Tu in tam sicer zasledimo repeticijo, za katero se zdi, da je namenjena prav lažji poslušljivosti, vendar pa je ravno s tem slepim ciljem največkrat pretirana. Komad Rings of Earth tako po svoji spevnosti in konvencionalni strukturi zbadajoče izstopa in daje vtis odskočne deske, ki naj bi poslušalcem približala preostalo glasbo. Še boljši primer iste težave pa je komad Offramp Cycle iz prejšnje plošče. Nadalje gre glasbo sicer pohvaliti zaradi atmosferičnosti, vendar pa ta na trenutke prehaja v enoličnost, zaradi katere se pozornost poslušalcev lahko izgubi. Pomanjkanje diverzitete lahko upravičujemo, češ da je stalno razvijajoča se skupina pač naredila korak naprej, vendar pa jo kljub temu pogrešamo. Velik del identitete Kayo Dot je namreč v nepredvidljivosti in negotovosti, kaj prihaja v nadaljevanju.

Plastic House on Base of Sky sicer ni slab album, zmoti lahko kvečjemu njegova neskladnost s prejšnjimi. Gre pač spet za eksperiment, ki odvisno od vašega mnenja bodisi potrdi bodisi ovrže hipotezo plošče Coffins on Io. Kakšnega mnenja so tu sami Kayo Dot, pa bomo ugotovili na naslednji plošči.