Top Dawg/Aftermath/Interscope, 2017

Kendrick Lamar je kot 15-letni pamž s svojim mikstejpom pridobil pozornost menedžerja Top Dawga in postal stalaktit kasneje ustanovljene založbe Top Dawg Entertainment. S svojimi dolgometražci Section.80, Good Kid, M.A.A.D. City in predvsem To Pimp a Butterfly je popolnoma osvojil tako kritiški kot slušateljski raperski in širši glasbeni svet ter se v zadnjih letih postavil na raperski piedestal. Raper, ki se je nenehno nadgrajeval in spreminjal, redno zapuščal svojo cono udobja, gostoval in redno pristajal v središču pozornosti na gostovanjih pri mnogih vrhunskih raperjih in glasbenikih ter zasmodil nekaj nebodigatreba gostovanj pri pop zvezdicah formata Sia in Taylor Swift, je letos z veliko pompa in vsesplošnega odobravanja na svet spravil svoj novi, četrti album DAMN. Ta se je kot njegov tretji zaporedni album gladko povzpel na prvo mesto ameriške prodajne lestvice.

Po lanski vmesni izdaji Untitled Unmastered, na kateri nam je Kendrick ponudil še vedno izvrsten odpadni material s čislane mojstrovine To Pimp a Butterfly in na kateri se je odprto spogledoval tako s sodobno rapersko produkcijo kot z raznimi deviacijami soula in jazza, sledi DAMN. – zvočno bolj enodimenzionalna, ravninska plošča. V artističnem smislu verjetno globalno največji raper z novo ploščo poskuša pridobiti še več pozornosti s trendi komercialnih glasb pogojenega občinstva, kar mu bo dolgoročno verjetno celo uspelo, hkrati pa gre za njegov najmanj domišljen, osmišljen in prvi nekonceptualni album kariere, na katerem prvič tematsko precej ponavlja vsebino predhodnih projektov.

Kendrick besedilno tokrat deluje doslej najbolj depresivno, temačno, negotovo, otožno, osamljeno, nesrečno, krhko, zlomljivo in mestoma celo nesamozavestno. S premikom k bolj neposredni lirični zasnovi ter k manj jazzovski podobi smo sicer dobili verjetno najbolj odkritosrčen, surov, jezen in intenziven Kendrickov projekt z nekaj vrhunskimi rimami in idejami, ki pa mu umanjka ščepec več ekspresije in širine ter hkrati ponuja preveč prvoosebnega getovskega prevpraševanja. Če je bil doslej zelo konsistenten pri delovanju, se z DAMN. Kendrick rahlo pomika v polje nekonsistentnega, otepajočega in nekohezivnega, česar pri njem nismo bili vajeni. Še več, podobno kot lanski album založniškega kolega Ab-Soula se zdi album precej bipolaren in izjemno kompilacijski, z občutkom, da gre za nametanko kompozicij, ki tudi predajajo precej različne vsebine.

Seveda na albumu enobesednih naslovov najdemo tudi vsebine o Trumpu in stanju v postobamovski Ameriki, nekaj preciznih in dodelanih zgodb, s katerimi še vedno dokazuje, da gre za izjemnega storytellerja (Duckworth, Fear, Feel), precej kreativnih prebliskov, nazornih, lucidnih in slikovitih orisov in ošvrkov situacij, a se ob koncu vse prevečkrat vrača k samoprevpraševanju in celo biblični racionalizaciji lastne in svetovne bolečine. S približno dvema tretjinama albuma Kendrick ostaja vitalen, detajlen, in čeravno rahlo prežvečen, še vedno zanimiv, z ostalim pa žal ponuja albumske fillerje, za katere skrbi plejada velikih imen hiphop produkcije.

Prek produkcije ves čas ostaja v medpolju med prodajno in radijsko uspešnimi vsebinami, s katerimi se komercialnemu pop svetu ne odpre popolnoma, niti ga ne poskuša zanikati, kar dokazuje tudi z naborom nekaterih gostovanj. Na albumu tako najdemo U2, ki zvenijo presenetljivo prepričljivo, Rihanno, Grega Kurstina, Jamesa Blaka, robnega, a tokrat izvrstnega producenta Mika Will Made Ita ter falango siceršnjih produkcijskih velemojstrov Top Dawg Entertainmenta oziroma Kendrickovih producentov, kot so Sounwave, DJ Dahi, Alchemist in drugi, pa tudi razočaranje gostovanja kanadskih BADBADNOTGOOD. Vzorci skladb so zelo pestri, zanimivi in osvežujoči, čeravno je album produkcijsko, tako kot v celotni sliki, zelo konfuzen. Nekaj močno nezemeljskih občutkov, soulovskih vzorčenj otožnih klavirjev, zanimivih in dodelanih basov, udarnih bobnov, napetega vzdušja, zvočnih efektov ter umazanih loopov, ki se praviloma zamenjajo vsaj dvakrat, če ne večkrat v eni sami kompoziciji, ponuja zelo raznoliko in pestro produkcijsko tvorbo. Ob tem je treba izpostaviti vzorec domačega ansambla September oziroma njihove kompozicije Ostavi trag, ki si jo je za avtobiografsko in zelo osebno, detajlno dodelano in zastrašujočo kaj-bi-bilo-če-bi-bilo zgodbo skladbe Duckworth sposodil producent 9th Wonder.

Skozi večkratne spremembe podlag, pronicljivo gobezdanje, občasno navdušujoč način podajanja besedil in vrhunski tok besed se kaže zelo temačen, a še kako razpršen in razcepljen Lamarjev svet. Frustrirajoč, intimen in očitno močno shizofren svet, v katerem ni veliko lepega in v katerem se porajajo številna filozofska vprašanja, pa ubija povsem nealbumski duh plošče, ki je bolj kot ne sestavljena iz raznolikih, povečini prvorazrednih samostojnih kompozicij, ne deluje pa kot ustrezno koherenten album. Ravno nekohezivnost, nekoreherentnost in nekonsistentnost so poleg nekaterih resnično groznih pevskih refrenov (Love, God), že omenjenega samoprevraševanja in albumskih fillerjev tako zelo moteče, da se ves čas zdi, da gre za kompilacijsko, na kup nametano zbirko različnih kompozicij, nastalih za različne projekte in ob različnem času, ob čemer pa manka verbalnih veščin, tehnike pisanja ali spretnosti ob podajanju besedil Kendricku nikakor ne moremo očitati.

Želja po biti povsod je mnogokrat videna napaka, ki je pokopala že mnoge talente in velikane; na albumu hkrati ponujati potencialne pop hite, pravoverne raperske bangerje in še nekaj vmes je bolj tržno prefrigana taktika kot umetniška praksa, kljub temu pa je plošči treba priznati določeno mero besedilne in produkcijske genialnosti in ji priznati njeno težo. Žal pa si je Kendrick z dosedanjo rastjo in diskografijo postavil tako visoko letvico, da z njegove strani pričakujemo le prvorazredne kompozicije in dolgometražce, s čimer pa tokrat žal ni postregel.