samozaložba, 2022

V osemdesetih, dobi zasoljeno drage profesionalne studijske produkcije glasbe, so japonski poskusi cenovno ugodnih potrošniških orodij za ustvarjanje, formatiranje in snemanje glasbe kljub solidni tržni projekciji velikega kroga potencialnih novih kupcev v praksi propadli. Pošiljke mašin so z velikim cenovnim popustom pripotovale v industrijska mesta Balkana, kjer je mladostniško podtalje v brsteči elektroniki spajk, čipov in transformacijskih sredstev prepoznalo digitalizirano kompleksnost glasbene duše, ritem. Groove so auslanderji vzeli v Nemčijo, iz nje vračajoča diaspora pa je porodila trance.

Tudi delno izmišljena zgodovina elektronike v mutaciji kulture vedno dokazuje modaliteto družbenih sprememb. Tako kot Kezzina Elektroizvorika, estetika elektrificirane izvorike, transformira izvoriko elektronike. Na eni strani gre za priredbe tradicionalnih srbskih, makedonskih, bosanskih, bolgarskih, albanskih in romskih pesmi, na drugi za transcendentalnost tehnošamanizma, psihoaktivacijo matriarhata in rejverske tokove new agea.

V devetem letu ustvarjanja Tamara Topalović ostaja zvesta glasu in sintesajzerjem, ki so jo od istoimenskega prvenca Kezz in predlanskega Svetla me miluju popeljala do tretjega dolgometražca. Aktualna umetniška persona od leta 2020 v Sloveniji živeče srbske glasbenice je tokrat upočasnjeno preudarjena. Namesto preteklega vznesenega lebdenja se znajdemo v lepljivem prostoru. Melodije so medene, med njimi v različnih časovnih formularjih drsijo ritmične zanke, omamo specifične melodramatične senzibilitete pa nazaj držijo osnovnejše produkcijske odločitve. 

Za folkovsko elektrifikacijo je Kezz uporabila žanrski razdelilec tech housea, trancea in ambientale, pri čemer skladateljski premik komadov najavlja sprememba basovskega ključa, nižanje in višanje intenzitete oziroma nekakšna otopitev inštrumentalnih elementov, ko zvezdniško vlogo prevzame glas. Takšni preprosti in obče uporabljeni triki producentstva kot skladateljstva v Elektroizvoriko vtisnejo občutek skromnosti. Hkrati se zdi, da se je v procesu miksa in masteringa, slednjega je opravil BlackBird Sound Mastering, odločilo za precej nevtralen zvočni dizajn, ki izpade medlo pri izdelku, pravzaprav osnovanem na ideji klubskega live seta.

Turobnost albumsko-producentske neodločnosti se po izkušnjah odgrne na živih nastopih, saj je bistvo Kezz vsekakor vokal. V različnih balkanskih tradicijah je zmožnost njegove neskončne modulacije vedno tudi priložnost skoraj neskončnega izraznega sredstva. Zaradi transcendentalne kvalitete, s katero lahko glas distanciramo in abstrahiramo od zapetega, Kezz z navezovanjem na folkovske tradicije spontano vzpostavi lik tehnošamanke.

V Jugoslaviji je od sredine prejšnjega stoletja prihajalo do standardizacije in historizacije tradicionalne ljudske glasbe, saj se jo je znotraj širše socialistične ideologije modernizacije povezovalo s podeželskim primitivizmom. Ljudi se je spodbujalo, da »gledajo v prihodnost« in tradicijo pozabijo. Kezzina reinterpretacija te glasbe se tako zdi kot ponovno zavzemanje kulturne lastnine, izstopajoča po odmiku od uradnih, v kamen vklesanih reprezentacij.

Odprtokodnost vračanja k pozabljeni ali prikriti kulturni dediščini vodi v zajčjo luknjo spiritualnosti. Po ideologiji modernosti obubožan civiliziran slehernik v balkanskih zvočnih tradicijah Kezz razpozna svojo odrešitev – romantizirano primarnost vaškosti, skozi katero bo izpeljal spiritualno transformacijo. Recepcija plošče Elektroizvorika bo zato glede na znanje poslušalke imela tanko linijo med eksotizacijo izdelka in prepoznanjem glasbenega tripanja, na katerega ni potrebno obešanje nepravilne domneve o kulturni esenci.